Ko je KPK sporočil, da je premier Robert Golob kršil integriteto, je slovenska politika odigrala svoj najljubši žanr: dramo brez posledic. Najprej ceremonialni šok, potem nekaj ritualnega ogorčenja, nato pa tisto, kar smo že vnaprej vedeli: nič. Ne zato, ker bi bilo “nič narobe”, temveč zato, ker je KPK v slovenskem političnem ekosistemu nekaj med vremensko napovedjo in horoskopom. Vsi ga preberejo, nihče pa zaradi njega ne spremeni življenja.
Levica je to potrdila z refleksom, ki bi ga lahko učili na tečajih politične biomehanike. Svoboda je stopila v bran premierju in v isti sapi relativizirala, diskvalificirala ter preusmerila pozornost. Ne toliko na vsebino, ampak na okvir: češ, KPK naj bi izločil bistvo, zato bo tudi sodba “padla”, napad pa je političen. V prevodu: če je ugotovitev neprijetna, ni problem dejanje, problem je organ, ki ga je poimenoval. Če je diagnoza slaba, zamenjajmo termometer.
In tu pridemo do bistva, ki je veliko bolj neprijetno od samega primera. V Sloveniji KPK ni pomemben – ne zato, ker bi bil vselej v zmoti, temveč zato, ker je politična volja do posledic že dolgo izginila. Pri nas se korupcija ne obravnava kot moralno vprašanje, ampak kot vprašanje pripadnosti. Ni vprašanje “je prav?”, ampak “je naš?”. Če je naš, bomo našli tisoč razlogov, zakaj to ni tako hudo. Če ni naš, bomo našli tisoč razlogov, zakaj bi moral zaradi tega izginiti iz javnosti za vedno.
Pri nas se korupcija ne obravnava kot moralno vprašanje, ampak kot vprašanje pripadnosti. Ni vprašanje “je prav?”, ampak “je naš?
Levica je bila na tej točki že večkrat. Ko se znajde pred izbiro med legalistično potjo in ohranjanjem oblasti, skoraj nikoli ne izbere legalizma. Izbere oblast. In potem si za vsak primer zraven izdela še moralni dekor: “stabilnost”, “odgovornost”, “ne smemo podirati vlade”, “alternativa je hujša”. To je ideologija, ki je v resnici preprosta kot prometni znak: prednost imajo naši, tudi ko vozijo čez rdečo. Še posebej, če so na poti k “pravičnejši družbi”.
Toda največja ironija v tej zgodbi ni v tem, da levica brani premierja. Največja ironija je, da ga brani z nekakšno tiho učinkovitostjo. Ne z navdušenjem, ampak z nujnostjo. Kot se brani soseda, ki ga sicer ne maraš, a ti je koristen, ker zna urediti stvari v bloku. Golob je v tem smislu idealen: dovolj “nov”, da deluje kot svežina, in dovolj “naš”, da ga omrežja prepoznajo kot varnega.
Golobov volivec je krščanski socialist
Poleg tega pa Golob že dve leti igra precej pametnejšo igro, kot mu jo pripisujejo njegovi nasprotniki. Ne nagovarja urbane avantgarde in ne nagovarja “jedrne Evrope”. Nagovarja slovenskega krščanskega socialista. Tistega človeka, ki hoče biti dober, pravičen, “za malega človeka”, ki rad sliši besede o solidarnosti, minimalni plači, božičnici in “skrbi za ranljive”. Tistega, ki mu je partizanščina še vedno varna kulturna odeja, tudi če se ne spomni več, kaj točno naj bi pomenila. Tistega, ki ima rad živali, a ne mara računov. Ki bi imel red, a brez trde roke. Ki bi imel moralo, a brez osebne odgovornosti.
Temu človeku KPK ne pomeni veliko. Tudi če KPK napiše, da je bila kršena integriteta, ta človek v sebi sliši nekaj drugega: “spet ga napadajo”. In ker je v slovenski psihi napaden pogosto enako kot “naš”, se krog sklene. KPK postane tehnično poročilo, Golob pa čustvena figura. To je mehanizem, ki je v Sloveniji močnejši od dokazov, dokumentov in SMS-ov.
Zato tudi ni presenetljivo, da se Golob nekega resnega padca v anketah ne bo bal zaradi KPK. Volilno telo, ki ga ohranja nad vodo, ne voli na podlagi integritete, ampak na podlagi občutka. In občutek je naslednji: “vsaj ni Janša”, “vsaj daje vtis normalnosti”, “vsaj govori lepo”. In če zraven še kakšen simbolni ukrep potrdi, da smo na strani “dobrega”, potem je paket zaključen. Svoj politični »program« že dobra tri leta oblikuje okoli zadovoljstva publike, ki sama zase pravi, da politike ne spremlja. Za njih je dovolj Odlazkovih 5 min obveščanja na radiu in kaka odmevna objava na socialnih omrežjih. Teh, ki predstavljajo velik del volilnega telesa, KPK ne zanima. »Itak je kriv Janša.«
Normalizirano stanje brez posledic
Problem pa ni samo v levici. Problem je tudi v tem, da se na desni pogosto še vedno verjame, da bo moralna obsodba sama po sebi delovala. Da bo razkritje zadoščalo. Da bo “dim” dovolj, da se bo videl “ogenj”. Slovenska politika pa je že dolgo v fazi, ko dim ne pomeni nič, ker so ljudje navajeni živeti v zadimljeni sobi. Nekateri imajo celo občutek, da je to toplina. Blažena nevednost in kratkovidnost zavoljo samohranitve. Kot, da še vedno živimo v državi, ki ni naša.
Če hočemo govoriti o KPK, moramo zato govoriti o državi, ki si je normalizirala stanje brez posledic. O družbi, ki je legalizem zamenjala za plemensko zvestobo. In o politiki, ki je integriteto spremenila v retorični dodatek, kot je “lep pozdrav” na koncu maila.
Če hočemo govoriti o KPK, moramo zato govoriti o državi, ki si je normalizirala stanje brez posledic
Ogledalo ne laže
KPK je v tej zgodbi nepomemben le navidezno. V resnici je ogledalo. In ogledalo je neprijetno, ker ne laže. Lažemo mi, ko se delamo, da bomo enkrat zares živeli po pravilih, a pri prvem “našem” pravila preoblikujemo v mnenje. Tudi zato, ker izvorno nismo zasnovali resnično neodvisnih in nevtralnih institucij ampak podaljške tranzicijske levice, ki je v zadnjih letih lansirala na položaje svoj najbolj radikalen podmladek. Imamo kje kakšnega posameznika, ki temu konstantnemu vetru nasprotuje ampak premalo, da bi lahko rekli, da imamo dobro razvite državne institucije, ki varujejo naš ustavni red.
Če torej kdo pričakuje, da bo tokrat drugače, naj se najprej vpraša, kaj sploh pomeni “drugače”. In ali si sploh kdo želi, da bi bilo resnično drugače? Sploh v državi, kjer je največja politična sposobnost to, da znaš nagovoriti povprečnega volivca, medtem ko institucije mirno stojijo ob strani kot kulisa in so popolnoma brez moči spremeniti črko na papirju v realnost. Golob ne potrebuje, da je KPK močan. Potrebuje, da je predvidljiv v svoji nemoči. In v tem je Slovenija, žal, še vedno njegova najbolj zanesljiva koalicija. Fundamentalno večina Slovencev namreč še vedno ne razume, kaj pomeni imeti svojo državo.








2 odziva na “KPK kot dimna bomba, Robert Golob kot ogledalo naroda”
Zelo dober prikaz – političnih INSTITUCIJ, ki delujejo (tudi po osamosvojitvi) vedno v zaščito Levičarjev In to od leta 1945 dalje.
Ko smo se osamosvojili, je postal prvi predsednik Slovenije – Kučan, ki je bil v Jugoslaviji predsednik Komunistične partije. Ta je takrat obvladovala šolstvo, sodstvo, vojsko in policijo. In tako je zahteval tudi Golob, da bo vse v njegovih rokah. Tako pač delajo DIKTATORJI, kar je LEVICI ljubo.
A ni čudno, da tudi danes zmaga na volitvah tisti, ki ga javno podpre Kučan? Spomnim se volilne kampanje za predsednika Slovenije – med Peterle-Danilo T. Peterletu so ankete dobro kazale. Ko pa se je Turk sestal javno – na Kongresnem trgu s Kučanom, je v drugem krogu volitev gladko zmagal Turk. In kmalu po izvolitvi je Turk odlikoval bivše udbovce in mu je “Barbarin rov” predstavljal – “drugo razredno temo”.
In tudi Računsko sodišče, kot KPK – se je večkrat pokazala le kot zaščitnik bivšega Komunističnega sistema. Še danes imamo celo organizacijo “Zveze (ki partizanov še videli niso) borcev”, ki dobiva veliko denarja iz državnih (druga kulturna društva pa skoraj nič) jasli. In prav ZZB, se kiti z rdečo zvezdo in zastavami na katerih vihra tudi rdeča zvezda iz bivše Yuge. Vse to kaže, da je Slovenija še vedno YU republika, pa čeprav mednarodno priznana samostojna država.
Vsekakor potrebujemo ljudi – v VLADI, ki bi delali v prid Slovenije (ne kot Golobisti) in njenih prebivalcev – tudi delavcev in kmetov!
Golobov volivec naj bi bil krščanski socialist. Res? . Če smo že ravno pri oznakah iz začetka 20 stoletja, čigav volivec pa naj bi bil krščanski kapitalist? In kaj je narobe z občutkom za socialno pravičnost ipd?
Sam nisem pripadnik nobenih. Nikogar. Bi bilo pa dobro, da bi se Slovenci ažurirali na začetek 21 stoletja. S 100 let starimi termini ne bo šlo več. Sploh pa, krščanski socialisti niso bili nikdar na oblasti. Vedno so bili marginalna politična skupina, kljub temu, da so imeli močne teoretične temelje v delih Gosarja in Kreka, ki sta črpala iz papeške enciklike Rerum novarum o pravicah in dolžnostih dela in kapitala iz 1891 leta. Mogoče ne bi bilo napak, da bi tudi krščanski kapitalisti prebrali to encikliko.
Komentirajo lahko naročniki