Slovenija je sredi poletja dobila prizor, ki bi ga bilo težko napisati bolje.
Alexander Soros, dedič milijardnega imperija in predsednik fundacije Open Society, je prišel v Slovenijo. Z njim soproga Huma Abedin, nekdanja tesna sodelavka Hillary Clinton. Gostiteljica oziroma povezovalka je bila Nika Kovač. Posebni gost pa Slavoj Žižek, filozof, kulturni kritik in človek, ki lahko v enem stavku poveže Hegla, straniščno školjko, Hollywood in propad kapitalizma.
Kapitalist. Marksist. Aktivistka.
Soros mlajši si je Žižka menda dolgo želel spoznati. Označil ga je za enega največjih živečih filozofov in disruptorjev. Nika je uredila srečanje. Tako se danes gradi odprta družba: z dobrim telefonskim imenikom, nekaj skupnimi prijatelji in dovolj prostim popoldnevom.
Najlepši del je bila seveda kapa New York Knicksov.
Žižek naj bi šport strastno sovražil, a si je kapo vseeno nadel, ko mu je Soros povedal, da za Knickse navija tudi newyorški župan Zohran Mamdani. To je skoraj popolna fotografija sodobne progresivne scene. Filozof antikapitalizma nosi simbol milijardne športne franšize, ker ga nosi pravi socialistični politik. Milijarder ga občuduje. Aktivistka oba poveže. Vse skupaj pa pristane na družbenih omrežjih.
To je skoraj popolna fotografija sodobne progresivne scene. Filozof antikapitalizma nosi simbol milijardne športne franšize, ker ga nosi pravi socialistični politik
Marx bi za razlago potreboval vsaj še eno knjigo z nekaj sto stranmi. Nič od tega pa samo po sebi ni sporno. Ljudje se srečujejo. Milijarderji imajo filozofe. Filozofi imajo občudovalce. Aktivisti imajo prijatelje. Tudi marksist lahko nosi ameriško športno kapo, ne da bi zaradi tega proletariat izgubil zgodovinsko poslanstvo.
Zanimivo postane pri denarju in javni podobi. Po objavljenih podatkih je Open Society Foundations med letoma 2021 in 2023 Inštitutu 8. marec odobrila 355.000 dolarjev. Nika Kovač pravi, da se je dogovor iztekel in da fundacija njihovega dela ne usmerja. To je mogoče. Donatorju ni treba vsako jutro pošiljati navodil. Denar ni nujno daljinski upravljalnik. Je pa vedno odnos.
Še posebej zanimiv odnos postane takrat, ko nekdo zelo glasno opozarja na domnevno tuje vplivanje na slovensko politiko, sam pa deluje znotraj mednarodne mreže fundacij, kampanj, poznanstev in podpore. Tu ne gre za dokaz zarote. Gre za preprosto vprašanje merila.
Kdaj je tuj denar nevaren vpliv in kdaj podpora demokraciji?
Odgovor je v Sloveniji pogosto odvisen predvsem od tega, na kateri strani političnega plakata stoji logotip.
Nika Kovač se je v preteklosti ostro odzivala na domnevne izraelske povezave s slovensko politiko in govorila o vplivanju na volitve. Hkrati je njen inštitut prejemal sredstva velikih tujih progresivnih fundacij. Človek bi pričakoval vsaj nekaj previdnosti pri moralnem kazanju s prstom.
Posebno simpatično je, da srečanja po navedbah medijev sprva nista javno objavila ne Nika Kovač ne Inštitut 8. marec. Objavil ga je Soros. Morda je šlo za skromnost. Morda za dopust urednika družbenih omrežij. Morda je telefon ravno takrat ostal brez baterije. Vse je mogoče.
Toda kadar nekdo na spletu dokumentira skoraj vsak protest, podpis, potovanje in skodelico pravične kave, postane neobjavljena fotografija sama po sebi nekoliko glasna.
Srečanje nam v resnici ni razkrilo nobene skrivne svetovne vlade. Razkrilo je nekaj bolj običajnega in zato pomembnejšega. Progresivna politika ima infrastrukturo. Ima denar, fundacije, univerze, medije, konference in ljudi, ki se poznajo med seboj. Ima nekoga, ki pokliče nekoga, ta pa pozna še nekoga, ki bi rad spoznal Žižka.
Progresivna politika ima infrastrukturo. Ima denar, fundacije, univerze, medije, konference in ljudi, ki se poznajo med seboj.
Tako se gradi vpliv. Ne vedno v temni sobi. Včasih ob kosilu. Včasih s fotografijo. Včasih s kapo Knicksov. Kdor tega še vedno ne razume, lahko seveda še naprej išče hobotnice, riše puščice in se čudi, zakaj imajo drugi boljši sedežni red.
Nika je povezala ljudi. Soros je dobil filozofa. Žižek je dobil kapo. Mamdani omembo. Slovenija pa še eno prijazno poletno razglednico iz sveta, kjer je kapitalist lahko občudovalec marksista, marksist modni dodatek milijarderja, aktivizem pa aktivizem le za lasten žep.
Prisrčno srečanje, skratka. Odprta družba je bila tisti dan res odprta. Predvsem za povabljene.
Komentirajo lahko naročniki