Vse od pradavnine, tudi pred bakreno (4.600–2.300 pr. Kr.), bronasto (2.300–1.000 pr. Kr.) ter starejšo (1000–300 pr. Kr.) in mlajšo železno dobo (300 pr. Kr. do konca 1. stol. pr. Kr.), je človek živel poduhovljen odnos do smrti in umrlih. O tem pričajo številne arheološke najdbe na vseh kontinentih. Iz njih lahko razberemo, da so ljudje v vseh kulturah in civilizacijah verovali, da duše pokojnih na tak ali drugačen način živijo tudi po telesni smrti.
Odnos do smrti in umrlih je bil skozi tisočletja tako v ospredju, da so ljudje vrhunce svojih gradbenih, umetniških in obrtnih dosežkov vključili prav v spominjanje rajnih, ki jih niso hoteli prepustiti pozabi. Zato so grobovi, nekropole, piramide, grobnice in mavzoleji polni dragocenih artefaktov, ki jih odkrivajo arheološka izkopavanja. Raziskave in preučevanja arheoloških najdb so najbogatejši vir za spoznavanje življenja nekdanjih ljudstev in njihovih kultur ter njihovega odnosa do smrti in umrlih.
Nekoč so bili ljudje tesno povezani z naravo, zato so v njenih ciklusih prepoznavali tudi svoje življenjske cikluse: spočetje, rojstvo, zemeljsko življenje, smrt in nadaljevanje življenja v onostranstvu, o katerem so imeli zelo različne predstave. Zelo neposredno so občutili pomlad, ko se z vedno močnejšim Soncem vrača življenje, poletje, ko je vegetacija zaradi toplote najbolj bujna, jesen, ko se pobirajo sadovi zemlje in zimo, ko je rast prekinjena in je videti, da temne sile smrti in podzemlja zavzemajo vidni svet in si ga podrejajo.
Stari narodi Evrope, kot denimo Kelti, so verovali, da se duše umrlih od 1. novembra naprej pa vse do konca t. i. volčjih noči, vračajo med žive. Največjo negotovost so naši davni predniki občutili v najbolj temnih, kratkih in mrzlih nočeh okoli zimskega solsticija, zlasti med 24. decembrom in 6. januarjem. Te dneve so imenovali volčje noči, ker je bilo glasno zavijanje vetrov po vrhovih gora in hribov, v megli in mrazu, slišati kot strašljivo tuljenja volkov.
Na to keltsko izročilo se navezuje novodobni ameriški Halloween, primitivni in skomercializirani dan groze in strahu, ko se ljudje, mladi in stari, oblačijo v grozljive in krvave kostume. Pravijo, da lahko ta dan vožnja s podzemsko železnico v New Yorku postane nočna mora.
Na to prastaro verovanje je krščanstvo navezalo praznik vseh svetnikov, ki ga obhajamo 1. novembra, in dan spomina vseh vernih rajnih oziroma vernih duš dan, ki ga obhajamo 2. novembra.
Prvi november, praznik vseh svetih, obhajamo v beli barvi, ker se veselimo, da je velika množica vernih dosegla nebeško srečo. Kelti in drugi narodi so se vračanja duš umrlih bali. Strah so premagovali z rituali, ko so se sami oblačili v črno in rdeče ter z različnimi podobami posnemali stanje človekovega mrtvega in trohnečega telesa. Krščansko oznanilo, da je Kristus vstal, nas osvobaja groze smrti in strahu, da bi nam lahko duše, ki se po 1. novembru vračajo med žive, škodovale. Bela barva veselja je odgovor na grozo neznanega, ki jo simbolizira črnina. Če človek sledi grehu v sebi, se ovija v temo in črnino. In nasprotno, kdor išče luč, kdor išče ljubezen in se odpira Bogu, se osvobaja strahu in teme.
Drugi november pa je namenjen molitvam za rajne, posebej v osmini spomina vernih rajnih. V tem času lahko prejmemo tudi odpustke. Kdor prejme odpustek, je rešen kazni za greh. S tem hočemo reči, da nas odpustek osvobaja posledic greha. Te posledice se kažejo v trpljenju duše po smrti, ko duša v vicah prečiščuje svoje grešno življenje v času bivanja na zemlji in raste v ljubezni, ki nas zedinja z Bogom, ki je ljubezen sama. Izločanje vsega, kar ni ljubezen, je vedno povezano s trpljenjem. Smisel odstranjevanja vsega, kar ni ljubezen, nam pojasnjuje sv. Pavel v trinajstem poglavju pisma Korinčanom kjer pravi: “Zdaj pa ostaja vera, upanje, ljubezen, to troje, in največja od teh je ljubezen. Ljubezen nikoli ne mine.”
Za osvežitev spomina naj naveden pogoje, pod katerimi Cerkev naklanja odpustke: 1. spoved, 2. nenavezanost na greh, 3. obhajilo, 4. obisk pokopališča v prvih osmih dneh novembra, 5. izpoved vere ter 6. molitev Očenaša po namenu sv. očeta. Z vsem, kar dobrega naredimo, ustvarjamo duhovni zaklad Cerkve, iz katerega nam Cerkev pod pogoji, ki sem jih navedel, naklanja duhovne dobrine. To posredovanje Cerkve je legitimno, ker je Cerkev Kristusova ustanova, da lahko Kristus po njej skozi zgodovino svetu posreduje svojo odrešenjsko milost.
O smislu molitve za rajne
Rajnim nista posvečena samo 1. in 2. november, temveč ves mesec november. Naj omenim nekaj razlogov, na katere se opira smisel molitve za rajne.
Posebej je molitev za rajne omenjena v drugi knjigi Makabejcev. Ti so se borili proti grški nadvladi, ki jo je nad Judi izvajala grška dinastija Selevkidov. Tako beremo: »Tiste dni je Juda Makabejec napravil nabirko od moža do moža in poslal v Jeruzalem približno dva tisoč srebrnih drahem, da bi se opravila daritev za greh. V tem je ravnal zelo lepo in plemenito, saj je mislil na vstajenje. Zakaj ko ne bi pričakoval, da bodo pasli vstali, bi bilo odveč in nespametno moliti za rajne« (2 Mkb 12,43–44).
Prvi kristjani so darovali sv. maše na grobovih mučencev. Zato še sedaj v daritvene oltarje pri posvetitvi cerkva škofje vzidajo relikvije mučencev. Cerkev je od nekdaj izkazovala posebno spoštovanje do umrlih teles krščenih, do teles, ki so bila posvečena z zakramenti. In obenem gre za vero, da bodo ta telesa dosegla poveličanje.
Sv. Polikarp v 2. stol. in Tertulijan v 3. stol pišeta, da so se rajnih spominjali pri evharistiji. Od tod tudi tradicija darovanja za sv. maše za pokojne. Na podeželju, kjer se ljudje poznajo, na vernih duš dan prinašajo darove in delajo seznam, da potem vsa skupnost pri sv. mašah v novembru moli za pokojne. Del darov pa namenijo za sv. maše.
Molitev za rajne je pri kristjanih pogosto povezana tudi z evharistijo, ki je vrhunec vseh molitev. Efrem Sirski (+373) je naročil, naj 30. dan po njegovi smrti opravijo zanj spominsko daritev. K temu je spodbujal tudi sv. Janez Zlatousti v nagovoru leta 407, ko je bil v pregnanstvu. Od tod t. i. trideseti dan, sv. maša, ki jo opravimo 30. dan od smrti pokojnika.
Sv. Monika je v Ostiji, nekdanjem rimskem pristanišču, ko je bila na smrtni postelji, prosila svoja sinova sv. Avguština in njegovega brata Navigija, naj se jo spominjata pri oltarju.
Benediktinci v Clunyju, v Franciji, so dali molitvam za rajne pomembno spodbudo, ki se je obdržala vse do danes. Tamkajšnji opat Odilon je leta 998 za vse samostane, ki so mu bili podrejeni, izdal odlok, naj menihi 1. novembra molijo večernice za umrle. Od tod molitve na grobovih na dan vseh svetih popoldne.
Papež Benedik XV. je sredi grozot 1. svetovne vojne dovolil, da smejo duhovniki na vernih duš dan opraviti tri sv. maše.
Pokopališča ob cerkvah sama po sebi govorijo o povezanosti pokojnih z živim občestvom, ki se v cerkvi zbira k molitvi in evharistiji. Marsikje je navada, da svojci z blagoslovljeno vodo po sv. maši blagoslovijo grobove svojih dragih.
Središčna točka pokopališč je Kristusov križ, ki je znamenje, da bodo vsi, ki so v veri v Kristusa umrli, z njim tudi vstali.
Verne duše so v stanju očiščevanja, ki jih imenujemo vice. Stanja očiščevanja ne moremo opisati, ker se odvija v zagrobnem življenju. Nas pa naravna pamet uči, da ob smrti v nas največkrat ni dovolj ljubezni, da bi mogli v polnosti sprejeti Božjo bližino.
Vse, kar naredimo v teh dneh za rajne, ima svoj smisel. Tudi okrasitev in ureditev grobov ter sveče so izraz naše hvaležnosti, spoštovanja in ljubezni do rajnih. Molitev pa je tista prava in učinkovita vez z rajnimi, ki presega vse drugo.
Komentirajo lahko naročniki