Bi imeli žaro s pokojno mamo na polici v dnevni dobi? Ali broško z njenim pepelom?
V nemški deželi Severno Porenje-Vestfalija je v teh mesecih v obravnavi močno liberalizirana pogrebna zakonodaja. Ta predvideva tudi nove, individualne oblike pokopa. Gozdni, morski in rečni raztrosi, hranjenje ostankov pokojnika doma, predelava pokojnika v nakit … Deželni minister za zdravstvo si je že zaslužil vzdevek »grobar pokopališč«.
Pogrebna pravila se seveda sproščajo zaradi osebnih želja pokojnih in svojcev. Vendar pa se oglašajo tudi številni kritiki, ki pravijo, da vse, kar je tehnično možno in vse, česar se ljudje lahko spomnijo, ni nujno najboljše.
Diamantna babica
Po novem bo tako mogoče izdelati diamant iz pepela ali več diamantov, ki si jih sorodniki razdelijo med seboj. Švicarsko podjetje Algordanza, ki te diamante izdeluje, pravi, da niso dražji od stroškov običajnega pokopa in da odpadejo tudi stroški vzdrževanja grobov. Kaj pa če se prstan z diamantom – pokojnim izgubi? V podjetju odgovarjajo, da to znamenje, da se je treba dokončno posloviti od pokojnika.
Cerkev: Smrt ni zasebna zadeva
Tako evangeličanska kot katoliška cerkev sta kritični do novega zakona. Izdali so dokument, ki oporeka novim pogrebnim praksam in jim očita, da jim manjkajo temeljni vidiki krščanskega spomina na mrtve. Pravijo, da tako smrt kot žalovanje ne moreta biti povsem zasebna, saj je vsak človek tudi del širše skupnosti.
Zanimiv multikulturni moment se odvija tudi na pogrebnem področju. Škofje pozdravljajo novo prakso pokopa v »prtu«, ki jo uvaja nova zakonodaja in je za muslimane, ki strogo zavračajo žarne pokope. Glede na zahodne trende pokopov, bodo zanamci iz našega obdobja po Evropi očitno lahko arheološko raziskovali le ostanke muslimanov.
Zadnjo skrb za dostojanstvo pokojnih mora imeti država
Kritiki pa niso samo iz cerkvenih vrst. Zaradi vseh mogočih anomalij, ki se dogajajo, so mnogi prepričani, da mora vseeno država držati nek splošni okvir dostojanstvenega ravnanja z ostanki pokojnikov, v katerem ni dovoljeno vse, kar je možno.
Kritiki opozarjajo tudi na »polastitev« ostankov pokojnika. Sedaj imajo družina, sorodniki, prijatelji, znanci le nek skupni »javni« prostor spomina na pokojnika. Po novi zakonodaji pa bo lahko le to v zasebni lasti nekoga. Glede na pogostost sporov okoli dediščine, se pojavlja upravičen dvom v smiselnost takšne rešitve.
Pogrebni turizem in komercializacija
Na Nizozemskem se že dlje časa izvajajo pokopi na rekah, kar povzroča določeno mero »pogrebnega turizma«, ki ga je precej težko nadzorovati. Tudi pogrebnik iz Mechernicha, Matthias Scharlau, je precej kritičen do predpisov, ki opuščajo obveznost pokopa na pokopališču. Pravi, da vidi številne primere precej nedostojnih prepirov svojcev o tem, kam in kako naj bi pokopali pokojnika.
Pri hrambi ostankov pokojnika v zasebnem okolju se pojavlja tudi težava zaradi negotovosti glede trajne lokacije. Na primer, stanovanje starejše vdove brez bližnjih sorodnikov, ki je moževo žaro hranila doma, po njeni smrti podjetje za selitve izprazni in žaro morebiti odvrže med odpadke. Vsekakor nimajo protokola za ravnanje s posmrtnimi ostanki.
»Človeško dostojanstvo se ne konča s smrtjo; zagotoviti ga je treba v vseh tehničnih procesih in velja tudi za pepel,« je še pojasnil za nemški portal Katholisch.de.
Kaj pa pri nas?
V Sloveniji pravila niso tako liberalna. Raztrosi (tudi v morje) so sicer dovoljeni, a ob predhodnem občinskem soglasju. Domača hramba žare in “privatizacija” pepela sta prepovedani. Cerkev občasno izrazi zaskrbljenost nad prevladujočimi žarnimi pogrebi, raztros pa cerkvena pravila prepovedujejo. Bolj pereče vprašanje kot način, je pri nas cena pogreba in vseh spremljajočih se obredov. Stroški, ki ob smrti doletijo svojce pokojnika, so namreč za marsikoga dodatna stiska in breme. Mnogi si morajo denar tudi izposoditi.
Pa zaključimo s pozitivno navado, ki se je v zadnjih letih oblikovala v naših krajih in ki kaže, da smo Slovenci razumni in sočutni ljudje. Vse pogosteje ljudje ob pogrebih družini pokojnika namesto gore sveč in vencev preprosto podarijo denar. S tem jih vsaj delno razbremenijo stroškov pogreba. V kolikor svojci finančno zmorejo sami, običajno določijo kakšen humanitaren namen, kam naj gredo darovi.
Komentirajo lahko naročniki