Kdo bo zavozil desno vlado?

Robert Golob, ki te dni pošilja okoli razrez ministrstev fiktivne koalicije ob tem javnosti sporoča, da je po jasni volji volivcev edina možnost, da se mu preostale »demokratične« stranke pridružijo v novi stari koaliciji.

Volja volivcev je sicer res jasna, le bere jo nekoliko narobe. Volivci so jasno izbrali koalicijo za življenje, nižje davke in gospodarsko stabilnost. Skratka jasen obrat od tega, kar je zadnja štiri leta počel Golob.

Glasovi za takšno večino v Državnem zboru vsekakor so. Zakaj torej ni tudi očitne koalicije?

»Vendar pa imamo vsi neke politične in ideološke vrednote, ampak trenutno vidim, da lahko desna sredina brez problema sestavi vlado,« je po pogovorih z Robertom Golobom povedal aktualni gospodarski minister Matjaž Han, ki svoje stranke v koaliciji razuma noče ali ne more videti.

A celo Hanu je jasno, da večina za takšno koalicijo obstaja. Demokrati in Resni.ca so pač bistveno bližje SDS ter trojčku NSi, SLS, Fokus, kot SD in Svobodi, kaj šele Levici.

Janša je dostavil največ glasov, ampak …

A kaj ko največja stranka takšne koalicije že preko 25 let ni zmožna za vodenje takšne koalicije predlagati nikogar drugega, kot Janeza Janše, ki mu slovenski volivci vztrajno dajejo košarico.

Delno po lastni krivdi, še bolj pa po krivdi izkrivljene medijske krajine, več kot polovica Slovencev že ob omembi njegovega imena pade v delirij, ki jih vodi v izrazito iracionalne odločitve.

Drži, da na desni Janša dostavi več glasov kot vsi drugi skupaj. Letos jih je 28, medtem ko vsi skupaj v t.i. sredinskem trojčku »le« 20. Konkurente v SDS tako delno upravičeno izzivajo, naj sami dostavijo več, in bodo lahko sami odločali o mandatarju.

48 glasov je za koalicijo razuma, ne »za Janšo«

Del uspeha gre pripisati trojčku NSi, SLS, Fokus, ki je dostavil skoraj nepredstavljivo: konstruktivno programsko sodelovanje na desni sredini, ki se ne ukvarja z Janezom Janšo. Rast je sicer manjša od željene, a je organska in stabilna.

Resni.ca in Demokrati so svoje glasove v koalicijo razuma prinesli po drugi poti, ki je vključevala notarsko overjeno in v eter izrečeno jasno izjavo, da z Janšo pa ne.

Volja volivcev bi težko bila bolj jasna. 48 proti 40 glasov proti nadaljevanju koalicije Roberta Goloba. A plebiscit o Janši je na nek način še bolj jasen. 51 proti 37 glasov pravi, da za premierja nočejo niti Janše.

Volivci torej želijo koalicijo razuma, ki naj je ne vodi Janša.

Ko je mandatar lahko skoraj kdorkoli in je koalicija na pladnju

A volja volivcev trči v gordijski vozel. Največji igralec v koaliciji razuma ne vidi drugega voditelja, kot Janšo, manjšim členom koalicije pa si ne bodo pustili ukazovati, kdo naj bo njihov voditelj in koga kot največja stranka lahko predlagajo za mandatarja.

Na drugi strani koalicije so igralci svojo legitimnost zgradili na razumskem programu z dodatkom, da z Janšo pa ne. Pokopati svoj program v levi koaliciji, ali dati glas Janši se zdi z njihovega gledišča skoraj enako nevarno.

SDS bi torej imela koalicijo na pladnju, če bi za mandatarsko mesto predlagala kogarkoli, ki mu ni ime Janez in se ne piše Janša. Ni treba, da je iz katere od manjših partneric. Jernej Vrtovec, ki vodi drugo najmočnejšo listo te koalicije si mandatarstva niti ne želi, niti zanj ni zbral dovolj kredibilne podpore na volitvah. Še toliko manj Logar in Stevanović. SDS bi morala le predlagati nekoga, kogarkoli, za katerega potencialni partnerji niso dali notarsko overiti, da z njim osebno pa ne.

Kako dolgo lahko SDS še čaka?

Čeprav v zakulisju pogovori potekajo, SDS in Janez Janša dajeta vtis, da v resnici le potrpežljivo čakata, da si Robert Golob polomi zobe, preden koalicijsko sestavljanko poskusijo sestaviti sami. Če bodo sploh poskusili.

Res stabilne vlade z Janšo namreč ne morejo sestaviti, saj bi jo Resni.ca podpirala v slogu Levice iz časa Marjana Šarca. Hkrati bo to spet krizna vlada, ki ji grozi kratek, turbulenten mandat reševanja naftne in posledično gospodarske krize ob hkratnem klestenju pod aktualno vlado razbohotene javne porabe, ter velikemu delu prebivalstva, ki se je nanjo navadil, hkrati pa je Janša na vladi zanje kot rdeča cunja, ki maha pred očmi podivjanega bika.

Hkrati SDS pravi, da se predčasnih volitev ne boji. Kadrovsko in finančno so močni. A ponovljene volitve so hkrati velika loterija, ki lahko postreže s podobnim, ali pa bistveno drugačnim rezultatom, tudi na škodo desnice.

Pogasiti gorečo hišo ali staviti na gradnjo z nule na pogorišču?

In to ob predpostavki, da ponovljene volitve sploh bodo. Ne gre podceniti interesa posameznikov, ki so osvojili poslanski mandat, in jih čaka prestižna služba. Če se odločijo, da je iti z Janšo bolj tvegano kot z skrajno levico, nas čaka nov mandat levičarske politike.

In z njim nadaljnje razkrajanje javnega zdravstva, šolstva in predvsem gospodarstva.

Mnogi v SDS so mnenja, da bo po tem Slovenija mentalno pripravljena, da končno izvoli močno desno vlado, ki bo na tem pogorišču izpeljala nujno potrebne reforme.

Vprašanje pa je, če jih bodo zdravniki, podjetniki, kmetje in slovenske družine čakali še štiri leta, ali bodo šli rajši v tujino. Bo takrat tukaj še toliko demokracije, da bo alternativa sploh mogoča in ali bodo to alternativo res videli v Janši.

Kakšna je garancija, da čez štiri leta ne bo znova jasna večina za koalicijo razuma, a proti temu, da jo vodi Janez Janša? Bo v tem času Janša vzgojil kakšnega naslednika, ali bo do smrti čakal, da se Slovenci končno sprijaznijo, da morajo za desno vlado pač sprejeti, da na čelu države gledajo njega? Bo res lažje začeti s popolnega pogorišča, ali bi raje pogasili požar v hiši, ki jo imamo?

Kdo bo torej zavozil desno vlado?

Ni nujno, da bo sploh kdo zavozil desno vlado. Morda se vendarle sestavi. Matjaž Han pravi, da je zanjo celo precej možnosti. A če do nje ne pride, bo to vsaj toliko krivda Janeza Janše, ki trmasto vztraja pri istih vzorcih in pričakuje drugačen rezultat, za lasten neuspeh (pri sestavi koalicije) pa krivi bolj druge kot sebe, kot voditeljev ostalih strank, ki bodo lastna programska izhodišča žrtvovali na oltarju Samodanijanša.

Pred SDS je težka dilema. Z Janšo so zagotovljeno še dolgo prvi v opoziciji. Občasno, zaradi težke nesposobnosti levice celo za kakšno leto ali dve v vladi. Brez Janše je pot do stabilnejše vlade možna, a zelo težka. Nad Janšo je res stekleni strop, a on sam je stopnica, ki visoko dvigne SDS. Brez njega morda res izgine stekleni strop, a tudi stopnica, s katere se SDS danes zaganja vanj. Da dosežejo podobno višino jih tako čaka trdo in dolgotrajno delo, če so ga brez Janše skupaj sploh zmožni.

Naivno je misliti, da je z umikom Janše avtomatsko tlakovana pot do zmage desnice. Bi pa bil predlog za drugega mandatarja (ob Janši na čelu SDS) na tokratnih koalicijskih pogajanjih šok tako za koalicijske partnerje, kot za članstvo SDS. Obojim bi koristil.

Ključe do njega, pa drži le Janez Janša. Lahko uvede naslednika, ali pa na udobnih odstotkih počaka, da politično, ali biološko umre in tako desnico in z njo državo še leta, celo desetletja drži za talca. Če mu kdo od njegovih te ključe uspešno izmakne z »državnim udarom« to pomeni kaos. Enako tudi v primeru njegove politične ali biološke smrti. Dlje, kot čaka, večji bo ta kaos.

Lastnik kmetije mora sam presoditi, kdaj je trenutek, da jo preda nasledniku. To je njegova odgovornost. Če ta trenutek zamudi, je propad kmetije verjetno v večji meri njegova odgovornost, kot odgovornost njegovih naslednikov.