Janša v Ormožu: Klasična analiza stanja v državi, mit nesmrtnosti, ter priprava na mesarsko klanje znotraj pola in še en mandat v opoziciji

SDS je največja, najbolje organizirana in stranka z največ kadri, ki lahko prevzamejo vodenje države, a hkrati tudi v naslednjem mandatu ostaja v opoziciji, saj dokler se volilna baza ne zamenja ali spametuje in da SDS polnega mandata, po možnosti z ustavno večino, se ne mislijo več »žrtvovati« za reševanje Slovenije iz krize. Stranka je tako in tako večna, kot njen predsednik, in lahko še malo počaka, da pride njen čas.

Sporočilo ostalim strankam pa je: Pred volitvami ne bo sodelovanja, pripravljamo se na spopad na vse ali nič znotraj pola, o široki koaliciji ne razmišljamo. Pogovarjali pa se bomo po volitvah z morebitnimi preživelimi. Lahko se nam torej podredite, ali pa poskusite preživeti spopad, med vrsticami še sporoča predsednik stranke z najdaljšim stažem in trikratni predsednik vlade, ki bi nadvse rad to bil še četrtič.

Problem je samo, da Trump efekt lahko deluje tudi v drugo smer in da se volivcev ne da kar zamenjati.

Stranke v polnem pomenu te besede v Sloveniji lahko preštejemo na prste ene roke, morda celo take, manj spretnega mizarja. Ko se zgodi kongres katere izmed teh, je to vsekakor pomemben politični dogodek.

Dobro naoljen aparat, ki stoji in pade na eni osebi

Največja in najbolje organizirana med njimi je zagotovo SDS in z brezhibnim političnim kongresom so se vsekakor potrudili, da so to tudi pokazali. Od ikonografije, do tehnike, govorov in kulturnih nastopov – vse na visokem nivoju, usklajeno z osrednjo politiko stranke. Za sladokusce političnega dogajanja je kar poseben užitek videti takšen strankarski aparat v vsej svoji veličini.

Stranka je na več pomembnih mest tudi postavila predstavnike mlajše generacije, kar nakazuje ambicijo po trajnosti projekta in prenosu idej med mlade volivce, ki za razliko od milenijske generacije tudi politično nastopa bistveno bolj aktivno. Skoraj idilično okolje zmoti zgolj ena ugotovitev. Izjemno naoljen stroj ima eno točko, na kateri vse stoji in pade, kar v zasebnih pogovorih po tiho priznavajo celo nekateri njeni vidnejši člani. Stranka stoji in pade na njenem predsedniku, ki so mu člani podelili še deseti mandat na čelu stranke.

Janez Janša je bil na odru v Ormožu v svojem elementu. Predstavil je zanj tipično poglobljeno analizo problemov naše države in ponudil tudi rešitve, lahko bi rekli 16 točk, v katerih SDS predstavlja alternativo aktualni levi oblasti. Z njimi se lahko strinja vsak zdravorazumsko razmišljujoči volivec. Vprašanje je, kako priti do njih v praksi. In tukaj je pomembno, da podrobno pogledamo, tudi med vrsticami, kaj svoji bazi in širši slovenski javnosti sporoča predsednik, na katerem stoji in pade SDS.

30 let po Drnovšku, Drnovšek

Janša pravilno opozori, da je v zadnjih osemdesetih letih tabor, ki mu je demokracija intimna opcija, vladal le slabih deset let. Je pa bilo teh deset let ključnih za velike preboje Slovenije, od osamosvojitve, do prevzema evra in izhoda iz dveh največjih kriz sodobnega časa – finančne in covidne. Levica medtem večino časa grabi zase in z medijskim monopolom preusmerjala pozornost od svoje nesposobnosti in spotikanja ob svojo totalitarno zgodovino, medtem, ko oni zgodovino ustvarjajo.

Pri tem spregleda, da so z zgodovino tudi sami obremenjeni do te mere, da jih levica vsakokrat zvabi na ta led. Sicer bi morda ustvarili še kaj več zgodovine, ki je zapolnila dobršen del Janševega govora. Govora, v katerem naj bi sicer govoril o prihodnosti.

Za Janšo je projekt slovenske države stvar stoletij in kot taka trajna, prav tako trajna pa je tudi SDS, ki je s Slovenijo neločljivo povezana. Pohvali celo vladavino Janeza Drnovška, s ne opazi, da se v desno verzijo le njega na svoj način spreminja tudi sam. Je ključni vezni člen »trajne SDS« kar lahko pomeni le dvoje – njegov občutek nesmrtnosti ali odsotnost zavedanja pomanjkanja naslednika, ki bi to dediščino peljal dalje, da se za njim za njo ne bi pobili med sabo.

A zaenkrat, tudi po mnenju delegatov, ostaja v vrhunski kondiciji. Ob tem citira Alberta Einsteina, da »ko kultura izgubi svojo dušo, kmalu propade,« spregleda pa citat taistega Einsteina, da je »definicija norosti delati vedno znova iste stvari in pričakovati drugačne rezultate.«

.@JJansaSDS: Z referendumom smo se Slovenci uprli razkroju. Hvala vam za levji delež naporov, s katerimi ste ljudem odpirali oči. 🙏 pic.twitter.com/751TuGGuSl

— SDS (@strankaSDS) May 25, 2025

Janša govori o potrebi po ustavni večini, a hkrati zavrača kakršno koli drugačno koalicijo, razen programsko sorodno, saj se, kot pravi, SDS ne namerava več žrtvovati v ideološko mešanih koalicijah za reševanje Slovenije. »Bomo pač še malo počakali,« pravi, s čimer med vrsticami pripravlja bazo na še en mandat v opoziciji v čakanju na boljšo prihodnost, ki jim jo oz. nam vsem, kratijo tranzicijski mediji in pohlepna levica. A le ti tudi čez štiri leta ne bodo bistveno drugačni, če se kaj na tem področju ne bo delalo drugače. Kako drugače, ne izvemo.

Zdi se, da se zanaša na Trump efekt in desni val, ki je zajel velik del Evrope. A Trump efekt se lahko obrne tudi v drugi smer, kar so nedavno boleče okusili konservativci v Kanadi in Avstraliji, ki so nepričakovano volitve izgubili.

Ne sodelovanje, ampak boj na žive in mrtve, do zadnjega preživelega

Jasno je tudi sporočilo manjšim strankam na obeh polih. S sicer povsem smiselnimi pogoji za sodelovanje: spoštovanje slovenske ustave ter resolucije o evropski zavesti in obsodbi vseh treh totalitarizmov, daje jasno vedeti, da na stranke z leve ne računa. Tam trenutno pač obsodbe komunizma, kakorkoli čudno in tragično se to sliši, niso zmožni.

Z napovedjo »koalicije z volivci« in nikomer drugim pa daje jasno sporočilo tudi partnerjem oz. bolje rečeno konkurentom na desni. Tokrat ne gre na zmago pola, ampak na konsolidacijo glasov pod eno streho ob požgani zemlji. Janševa in Golobova retorika na kongresih je glede tega presenetljivo podobna.

SLS, NSi, Demokrati, Fokus in Glas upokojencev se lahko s SDS zlijejo, kot sta to naredila Kangler in Šrot, ali pa se pripravijo na mesarsko klanje znotraj pola do volitev. Po njih pa sledijo pogovori z morebitnimi preživelimi, če jih bo slučajno dovolj, da ne bo treba čakati še en mandat v opoziciji.

Čakajoč da dosežemo absolutno dno?

Vodilna stranka demokratičnega pola pozablja, da zgolj biti boljši od slabega ni nujno dovolj. Prav tako ne gradnja na zaslugah iz preteklosti, četudi še kako upravičenih. Če si želijo sprememb v Sloveniji, je treba slovenskim volivcev ponuditi vizijo za prihodnost. In čeprav se je pomembno zavedati preteklosti, ta vizija z njo ne sme biti obremenjena. In to tem volivcem, kakršni pač so. Drugačnih nimamo. Že misel na to, da bi potrebovali drugačne volivce, torej nekakšno zamenjavo volivcev, pa je v svojem bistvu nedemokratična oz. nekaj, kar očitajo nasprotni strani, da počne prek migracij.

Samo čakati, da se stvari bistveno spremenijo same od sebe, medtem ko igrajo igro požgane zemlje v svoji okolici, pa stvari tudi ne bo bistveno spremenilo. Zanašanje na to, da bo po še enem mandatu levih vlad Slovencem šlo tako slabo, da se bodo na naslednjih volitvah obrnili nanje, pa je hkrati zelo naivna in žalostna popotnica bazi, ki že zdaj rahlo obupuje.

Ali res potrebujemo trimestno inflacijo, da nam kdo ponudi alternativo, kot se je zgodilo v Argentini in kako se bo kot ta alternativa prodala stranka, ki se hkrati predstavlja kot vodilna in jo skoraj od osamosvojitve vodi isti politik, spet, ne izvemo. Razumske programske točke in logika »če govoriš resnico, boš na dolgi rok zmagal« v politiki žal pogosto ne deluje. Volitve odločajo čustva, zato je treba resnico tudi znati dobro prodati. Če to počnejo na isti način že 30 let in je nihče ne kupi, je to definicija, no saj veste česa.