V času, ko je v poplavi večjih in manjših bizarnosti vse težje pritegniti pozornost, kar velja tudi v turizmu, si marsikatero mesto skuša zgraditi kakšno atrakcijo, ki bo privabljala poglede mimoidočih in po možnosti povedala še kaj o biti in vrednotah mesta. Ljubljana v tem pogledu ni nobena izjema, prej nasprotno, saj ima veliko bolj ali manj posrečenih skulptur, od nedavnega pa še eno novo, ki zaposluje ljudi in medije v poletnem času kislih kumaric.
Lansko poletje je na križišču Slovenske in Tomšičeve, tik pred arkadami Konzorcija, iz tlakovcev začela porajati vodna skulptura. Mestna občina Ljubljana jo je opisala kot “zahteven projekt”, kjer se mora srečati kompleksna geometrija, hidravlika in obstoječa infrastruktura.
Skratka fizično, duhovno in finančno zahtevna stvaritev z zelo visokim vložkom. Praktično enako fontano nekoliko manjših dimenzij ter bistveno nižje cene, je že mogoče najti na Alibabi. Razmišljali smo tudi, tudi kaj je za omenjeni denar še mogoče zgraditi.
Avtorji skulpture so Primož Boršič, Mojca Kocbek Vimos, Sašo Vrabič in Jan Filipec, dela pa izvaja družba KPL d.o.o., cena brez DDV okoli 544 tisočakov, z davkom presega 660.000 evrov, končna cena za Ljubljančane s spremljajočimi stroški pa se naj bi, tudi sklepajoč po rebalansu proračuna za 2025, lahko približala milijonu evrov.
Kritike predvsem na (ne)uporabnost fontane
Fontana je hitro sprožila val odzivov. Eni so jo opisali kot “predimenzionirano”, drugi so v njej prepoznali “neznani leteči predmet”, tretji pa pravijo, da je odsev mestne politike. Še več razočaranja med občani povzroča dejstvo, da voda iz skulpture ni primerna za pitje, saj kroži v zaprtem sistemu. Prav tako skulptura ni hlajena, kar pomeni, da se nanjo v vročih poletnih dneh, ko se pločevina zagreje, ne da usesti, voda iz nje pa še čudno in neprimerno teče.
Kritike so se pojavile tudi v strokovnih krogih – denimo v reviji Outsider, kjer arhitektka Nina Granda zapisala, da je ta skulptura “lahko “lucidna metafora kulturne zanke” in simbol “nasprotja med dejstvi”. Lepo povedano. Ampak pozorno oko opazi tudi nekaj bolj oprijemljivega – neenakosti spojev, obtolčeno površino še pred odprtjem … Skratka, umetnost, ki že od samega začetka nosi sledi realnosti.”
Tako v kolumni za Delo Nina Granda: “Strokovna žirija pod vodstvom prof. Janeza Koželja, ki je izbrala projekt, je v poročilu zapisala: »… Cev, ki oblikuje nekakšen dvojni lok oziroma nakazuje obok nad vodnjakom, se izvija iz tal kot povečan cevovod omrežja mestnega vodovoda. Na ta način sporoča mimoidočim, da je obilje zdrave in kakovostne pitne vode ena od življenjsko najbolj pomembnih prvin obstoja Ljubljane in potemtakem tudi ena od temeljnih prvin njene prepoznavnosti … To je poseben mestni vodnjak, ki govori, da je kakovostna voda dragocen vir in ključna razvojna prednost, s tem pa tudi blagovna znamka Ljubljane.«
Ideja je bila ob svojem nastanku jasna, če pa novo skulpturo postavimo v aktualni urbani kontekst, se ta strokovna obrazložitev danes zdi zavajajoča. Mestna oblast, ki je dala postaviti izbrano skulpturo, namreč gradi kanalizacijski kanal v Klečah natanko čez vir pitne vode za Ljubljančane, navkljub argumentiranemu nasprotovanju stroke … ko mesto gradi še zadnje metre kanalizacije čez zajetje pitne vode, smo dobili nov simbol mesta, ki slavi pitno vodo iz pip.”
Na drugi strani v prispevku za MMC RTV Slovenija skulpturo brani Janez Koželj, nekdanji ljubljanski podžupan in predsednik ocenjevalne komisije natečaja za ureditev vodne skulpture z besedami: “Vodna skulptura na Slovenski ni nobena izmišljija ali podtaknjeno kukavičje jajce, ampak dobro premišljen in lepo zamišljen del celostne preureditve Slovenske ceste v glavno ulico glavnega mesta, ki se je začela leta 2008.”
Celoten spomenik vsem žrtvam vojn v Ljubljani stal le tretjino več, sodobno krajevno kopališče pa dvakrat toliko
Ne glede na mnenja, je razprava o spornosti skulpture dobila nov pospešek z odkritjem Alibaba ponudbe praktično enake (replike?) vodnega objekta, sicer nekoliko manjših dimenzij, za – pozor – 3500 evrov:
Nekdo prodaja isto fontano, kot v LJ, na AliBabi za 3,5k. Lahko jih postavimo več. Dobesedno ista je, ni podobna, lol. https://t.co/2prm2gfm0a pic.twitter.com/Fi1PEgQjPe
— Sebastian (@seba1337) July 16, 2025
Jasno, “kitajsko robo” je treba vzeti z rezervo, prav tako gre za arhitekturno, oziroma umetniško vrednost izdelka. Ampak, je res mogoče, da smo za nekaj, kar izgleda kot dekoracija pred nakupovalnim centrom v Šanghaju, odšteli skoraj milijon evrov? Malo preveč za strojno inox cev, ki bruha vodo in meče sence? Vprašanje pridobi na teži ob dejstvu, da so tudi znotraj stroke pomisleki o umetniški vrednosti skulpture, predvsem pa izvedbi, ki je daleč od vrhunske, z že omenjenim pregrevanjem pločevine ter opaznimi varjenimi sklopi, kar bi se dalo narediti tudi bolje.
Če že ne moremo primerjati jekla z umetnostjo, pa lahko, ko gre za infrastrukturo v javno dobro, primerjamo številke s številkami. Za dober dvakratnik cene ljubljanske fontane so to poletje v Šmarju pri Jelšah zgradili povsem novo krajevno kopališče. V Žalcu so za 376 tisoč evrov zgradili znamenito “fontano piv”, ki je sicer bolj turistična kot umetniška instalacija, a z njo občina tudi služi.
Najvišja zgradba v Sloveniji, ki sprejema obiskovalce – 105-metrski stolp Kristal v Rogaški Slatini – je stal pet milijonov evrov. Torej pet in pol ljubljanskih fontan = ena najdražja razgledna točka v državi. Obeležje ansamblu Avsenik v radovljški občini sredini krožnega križišča je na primer stalo 123.000 evrov. Spomenik vsem žrtvam vojn, ki stoji na Kongresnem trgu v Ljubljani le eno dolgo ulico stran od nove skulpture, je stal 943.600 evrov.
Kako torej “stoji” ljubljanska pridobitev v javno dobro, ki ne ponuja funkcije hlajenja iz nje čudno in neprimerno teče voda, ima neenake spoje in je bila obtolčena še pred uradnim odprtjem?
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki