Slovenci smo neverjeten narod. Takšno koncentracijo izjemnih športnikov, alpinistov, razvijalcev, tudi izumiteljev in intelektualcev težko najdeš kjerkoli drugje na svetu. Ko pa moramo kot narod sprejemati politične odločitve, se zdi, kot bi vso to inteligenco že porabili za druga področja, in jo je za politično odločanje zmanjkalo. Kot bi bili kot narod na tem področju pohabljeni.
Štiri leta smo nizali politične odločitve eno za drugo, ki so našo državo konkretno zanesle v levo. Potem, pa se je po obratu na volitvah nekaterim tako mudilo, da so odgovor stisnili kar v en omnibus zakon, ki bi »odpravil negativne posledice« Golobove vlade. Gre za zakon, ki precej govori ravno o davkih. Ima pa tudi druge določbe.
Z vidika demokratičnosti ter sistema zavor in ravnovesij takšni omnibusi niso optimalni, saj posegajo v več zakonov, hkrati pa je njihova presoja zahtevna. Bolj demokratično je, če se posamezne probleme rešuje ločeno.
A demokratično je tudi, če pravosodje deluje predvidljivo. Da je torej v enakih ali podobnih primerih razsodba podobna.
Zakona, ki določa davčne zadeve, ni mogoče presojati na referendumu. Tako pravi ustava. Ustavno sodišče je tudi že presodilo, da je sprejemanje takšnih omnibusov, kakršen je tokratni interventni zakon, v skladu z ustavo. Pred štirimi leti je »požegnalo« precej spornejši zakon za odpravo negativnih posledic Janševe vlade.
Zakonska določba, ki določa, da referenduma o davkih ne more biti, je zapisana z namenom, da ne bi bilo mogoče s populističnimi ukrepi posegati v davčne prihodke države. A očitno je to problem samo, ko država davke zvišuje. Populistično pa lahko poskusimo preprečiti, da bi država davke znižala.
Ustavno sodišče je imelo na mizi toliko boljših opcij. Lahko bi denimo razveljavilo določbe zakona, ki niso povezane z davki in zakonodajalcu naložilo, da jih uredi v ločenem zakonu, o katerem bi potem bil referendum mogoč. Referendum o davkih pa bi potem smiselno preprečili. Ampak ne. Ustavni sodniki so izbrali politično možnost, da ugodijo sindikatom in politični levici in referendum dovolijo.
Na referendum o nižjih davkih
Ironično, se bomo tako državljani podali na referendum, kjer nas bodo sindikati prepričevali, da naj glasujemo proti temu, da bi mlade družine plačevale manj davkov od najemnine stanovanja, vsi skupaj pa manj davkov na osnovno hrano in energente. Ukrep, po katerem že mesece kliče trgovinska zbornica, ker ga imajo vsi naši sosedje.
Slovenci plačujemo nadpovprečno visoke davke. In smo ob tem prepričani, da mora za vsako stvar v našem življenju poskrbeti mati država. Ne le glede osnov, kot so varnost, infrastruktura, ter osnovno šolstvo in zdravstvo. Država nam določa, kaj bomo brali, gledali v gledališčih in celo kako dobrodelni bomo. Subvencionira to in ono. Od restavracij, do električnih avtomobilov in delovanja podjetij, v teoriji na prostem trgu.
Državljani se ob tem pritožujemo nad birokracijo, okostenelostjo sistema in korupcijo, ki jo omogoča. Hkrati pa vsakogar, ki bi vtikanje države v življenja posameznika, vsaj malo omejil, pričakamo na nož.
Smo kot sinček, kjer se mamica vtika v vsak njegov korak, vsak njegov nakup in bi šla zraven celo, ko se odpravlja na zmenek. Sinčku to ni všeč. Rad bi kupil kaj po svoje in doživel prvi poljub brez nadzora mamice. Zato jamra, da se mamica preveč vtika.
Naučena nemoč
A v trenutku, ko mamica le za trenutek pogleda stran in sinčku dovoli, da z denarjem, ki ga je zaslužil, vsaj malo razpolaga sam, je sine povsem izgubljen. Sploh ne ve, kaj bi sam s sabo in takoj steče pod krilo mamice, da mu pove, kaj narediti.
Tako nekako si slovenskega državljana in volivca predstavljajo sindikati, ki zbirajo podpise za referendum o interventnem zakonu. Kaj si pa misli vlada, da kar takole zniža davke in ljudem omogoči, da vsaj malo več sami razpolagajo s svojim denarjem. Četudi bo zato kakšen državno sponzoriran projekt ali razpis manj.
In nemalo državljanov dejansko funkcionira tako. Desetletja socializma in dodatna desetletja njegovih ostankov so Slovence dejansko pripravila do tega, da so na nekaterih področjih postali funkcionalno nepismeni. Da ne morejo živeti, če jim le tega ne predpiše država.
Naučena nemoč, je ta pojav opisala Američanka, ki že več let živi v Sloveniji in jo slednje precej negativno fascinira. Res, da je kultura v ZDA morda v marsičem diametralno nasprotna od naše. Pa vendar, še za dobrodelnost se zdi, da bi morala poskrbeti država. Saj je to vendar njena naloga, ko pa pobere tako visoke davke.
Interventni zakon je želja po drugačni smeri. Sploh ne radikalna in daleč od tega, da temeljita in korenita. Bolj signal, da si želimo drugače. Sploh ne zelo drugače, samo malo drugače.
Se bo sinček vsaj malo odlepil od krila?
Bo sine, ki mu mama kuha, pere, lika in dela njegovo domačo nalogo, hkrati pa tudi upravlja s 75 odstotki njegovega zaslužka, končno zbral pogum in se sam odpravil vsaj na zmenek. Bo zmožen narediti prvi poljub ne da bi mu mamica pred tem pokimala? Vabilo na zmenek je poslal z rezultatom volitev. Ustavno sodišče pa mu zdaj daje možnost, da izbere, ali bo na dejt peljal zraven še mamico, ali pa bo morda zmogel toliko volje, da bo mamici, ki jo ima sicer še vedno rad, rekel, da je čas, da kaj naredi tudi sam. S svojim zaslužkom. Mimo sindikata, ki je medtem pozabil, da je tam zaradi delavcev in njihove dobrobiti in ne obratno.
Referendum, ki ga po ustavno sicer sploh ne bi smelo biti, a vseeno bo, bo tako zrelostni pokazatelj našega naroda. In njegove politike.
Rehabilitacija pohabljenca je zahtevna. A nekje je treba začeti. Bomo zbrali voljo in začeli?
Komentirajo lahko naročniki