Komentira Rok Frelih
Evropska komisija je predstavila napovedana evropska vlaganja v skupno obrambo, zapisana v beli knjigi, ob čemer je naša vladajoča politika spet pokazala svojo dvoličnost.
Od predvidenih 800 milijard investicij bi do 150 milijard predstavljala neposredna posojila državam članicam pri skupnih nabavah orožja in opreme, (do sodelovanja naj bi bili upravičeni tudi Norveška in Ukrajina). Preostala sredstva bi se aktivirala v obliki odstopne klavzule od evropskih fiskalnih pravil na račun tega, da države članice same krepijo vlaganja v vojaške zmogljivosti. Vzpostavil naj bi se skupni vojaški trg, glede katerega bo potrebno veliko previdnosti in transparentnosti pri porabi sredstev. Praksa Zahoda namreč kaže, da se v času vojne (ali le panike) cene nerazumno povečajo.
Poudarek pa je pričakovano na povečanju bojnih zmogljivosti, in v povezavi s tem tudi proizvodnje sodobne oborožitve. EU je na nek način posvojila Trumpovo ideologijo “America first”, in hoče vzpostaviti oborožene sile, primerljive z ameriškimi, ob tem pa ohraniti čezatlantsko zavezništvo.
Kot največjo vojaško grožnjo EU prepoznava Rusijo, in kot je povedal obrambni komisar Kubilius, naj bi glede na obveščevalne podatke Rusi v roku petih let “preizkusili” delovanje Natovega 5. člena, kar v skrajni fazi pomeni napad na Natovo državo. Rekel bi, da ne nujno neposredno iz Rusije, kakšno šibkejšo članico bi lahko v vojno potegnili s proksiji.
Hkrati Rusi s hibridnim pristopom že lep čas razdirajo Evropo. Vedo, kako šibke so države same zase; tudi ruske kneževine je pokopala neenotnost, ko so nekoč kot domine padle pod mongolskim škornjem, zato danes nagovarjajo nekatere evropske politične sile v potencialno enako usodo EU.
Velika podpornica tega je v resnici tudi naša vladajoča politika. Levica je že jasno povedala, da bi izigravala evropsko solidarnost, predsednik vlade pa svojim volilcem všečno zavaja javnost glede napovedanih obrambnih investicij. Govori, kot bi bilo vlaganje v lastno varnost nekaj slabega, grdega, kar je potrebno omiliti in se opravičiti svojim pacifistično socialističnim revolucionarjem.
“Defence washing” ali kaj ne gre v obrambni proračun
Vlada na veliko oznanja, kako da bomo obrambne izdatke sicer res zvišali, a bo večina tega šla za “dvojno uporabo”. Z evropskim obrambnim denarjem bi torej gradili ceste, železnice, bolnišnice… skratka financirali projekte, ki bi morali biti pokriti iz drugih postavk, hkrati pa bi jemali denar vojski.
Obstaja disciplina, v kateri so politiki Golobove vlade svetovni prvaki. V zavajanju.
V današnjem Safariju razložim nekaj primerov, tudi ta čas najočitnejšega: pod »obrambnimi izdatki« svojim volivcem prodajajo civilno zaščito, bolnišnice, mostove … omenjajo celo celo nakup… pic.twitter.com/EkfNRZ4eXA— Rok Čakš (@Rok_DS) March 21, 2025
Ne bo šlo, sploh pa ne z izgovori, da je cesta namenjena dvojni uporabi, če se po njej pelje vojak. Potem bi tudi Jenull lahko kupil bicikel iz vojaškega proračuna, če bi ga kdaj posodil vojaku. To bi bila kraja in slabitev obrambnih sposobnosti. S tem namenom se govori o vlaganju na področje upravljanja z naravnimi nesrečami, v odpornost… a tokrat EU zahteva nabavo resne vojaške robe. Če nismo odporni na sovražne rakete in krogle, smo najmanj odporni.
Razni gasilski tovornjaki, bolniške postelje itd., niso sredstva za dvojno uporabo, ne glede, od kje se financirajo. Če je komu všeč ali ne, bodimo jasni: osnovni namen vojske je boj, ne pometanje ali kidanje snega. Zato obstajajo sredstva, ki so namenjena izključno bojnemu delovanju, kot so tanki, rakete, puške, pa tudi vojaška infrastruktura. Da, dragi levičarji, to potrebujemo za obrambo svoje svobode. Tako, kot se brani revolucijo, se spomnite?
Dvojno uporabo lahko predstavlja vojaški helikopter, če prevaža bolnike. A njegov namen je še vedno udeležba v boju. Sredstva za dvojno uporabo morajo primarno biti namenjena vojašnemu namenu. Če se s tem denarjem financira raziskave na osnovi civilno vojaškega sodelovanja, so primarno namenjene bojni učinkovitosti, tudi, če jih izvaja civilna ustanova. Civilna implikacija je v tem primeru lahko le pozitiven derivat, ne pa osnovni namen.
Tako NATO kot EU imata dvojno uporabo jasno definirano, porabo sredstev pa vsaj slednja močno nadzorovano; v predvidene evropske investicije tako niso vštete niti vojaške pokojnine. Marsikaterega manipulatorja na levi bo zmrazilo, ampak ta denar bo šel za ubojna sredstva, s katerimi ne bo upravljal ne Rus, ne Kitajec, pač pa – groza in strah – Evropejci. Zaenkrat kaže, da tega nobena v mirovništvo zavita ruska agentura ne bo mogla preprečiti.
Komisar Kubilius je dejal, da Rusov ne bo odvrnila le bela knjiga, pač pa droni in tanki. Popolnoma drži, in tudi glede na trenutno slabo (a potencialno vzpenjajočo se) kondicijo Rusije se je treba okrepiti.
Drža slovenske politike ob tem deluje destruktivno, čudi pa tudi izjava evropskega poslanca Prebiliča, da ne smemo gledati Rusije kot sovražnika. G. Prebilič, Rusija je napadla Ukrajino, mi smo podprli slednjo, in Rusija nas je razglasila za svojega sovražnika. Mogoče ne danes, mogoče ne jutri, a Rusija se bo okrepila in predstavljala določen faktor tveganja. Ni pa nujno, da na njenem mestu ne bo kdo drug, kar dodatno upravičuje višanje izdatkov.
Razumem kakega tovariša Tašnerja Vatovca, da mu ni po godu, da ima stran, ki ne predstavlja njegove intimne opcije, vojsko, s katero brani svoje strateške in varnostne interese. Vendar, gospod profesor, kdo nas je na fakulteti učil strategijo odvračanja?
Državotvorno in solidarno bi bilo, tako z leve kot z desne, tako na državnem kot na naddržavnem nivoju, da evropske načrte, ki so zaenkrat še zelo votli, podpremo, izboljšamo, poiščemo rešitve in ponudimo največ, kar lahko.
Poglejte Tedenski safari:
Komentirajo lahko naročniki