Pogajanja relativnega zmagovalca volitev Roberta Goloba stojijo, minister za finance Klemen Boštjančič je izginil z radarja, protikriznih ukrepov ni – številke pa razkrivajo: država nima več manevrskega prostora.
Stabilnost na papirju, razpad v ozadju
Slovenski proračun v letu 2026 na prvi pogled deluje stabilno, vendar podrobnejši pogled razkriva precej bolj zaskrbljujočo sliko. Realizacija prihodkov v prvih mesecih leta sicer sledi načrtom, vendar struktura teh prihodkov kaže na jasne znake ohlajanja gospodarstva. Ključni davčni viri, povezani z ustvarjanjem dobička in dodane vrednosti – predvsem davek od dohodkov pravnih oseb – že upadajo in dosegajo komaj okoli 94 % predvidenih vrednosti, trend pa se nadaljuje.
Del tega padca je povezan tudi s selitvijo podjetij v tujino. Medtem proračun trenutno še vedno vzdržujeta potrošnja in visoka zaposlenost, kar se odraža v stabilnih prihodkih iz DDV in socialnih prispevkov. Takšna struktura pomeni, da proračun temelji na virih, ki so izrazito občutljivi na gospodarski cikel. Glede na to, da prispevki iz in na plače predstavljajo kar 38,2 %, je iz trenutnih prihodkov jasno, da proračun nad vodo v resnici drži predvsem rast plač v javnem sektorju in z njo povezana kratkoročna potrošnja.
Proračun je tako v navidezni lažni stabilnosti, a v resničnem strukturnem neravnovesju.
Iluzija stabilnosti, ki izgine ob prvem resnejšem šoku
To ustvarja iluzijo stabilnosti, ki bo izginila že ob prvem resnejšem šoku. Če se bodo negativni trendi nadaljevali, bo najprej padla dobičkonosnost podjetij, kar se že dogaja, temu pa bo sledil upad potrošnje in posledično prihodkov iz DDV, nato pa še ohlajanje trga dela.
Slovenija je pri tem še posebej ranljiva, saj je od teh treh virov skoraj popolnoma odvisna. Stabilnejših in dolgoročno vzdržnih virov praktično ni.
Rast izdatkov brez nadzora: ko država ne zna reči NE
Dodatno tveganje predstavlja nebrzdana rast proračunskih odhodkov in nenadzorovani novi proračunski porabniki – kot da minister za finance ne zna reči NE. Napovedani dvigi plač v javnem sektorju pomenijo dolgoročno povečanje mase plač in s tem fiksnih izdatkov države, ki jih v primeru poslabšanja razmer ne bo mogoče hitro zmanjšati.
To pomeni, da se proračun hkrati sooča z možnostjo padca prihodkov in povečevanjem stalnih obveznosti – kombinacijo, ki vodi neposredno v fiskalne težave.
Temeljni problem: napačna struktura in odsotnost strategije
Naročniška vsebina
Z nadaljevanjem te politike bomo še bolj nazadovali glede na svoje sosede.
Slovenija tik pred fiskalnim robom
Naročniška vsebina
Vlada Roberta Goloba, ki danes vstopa v obdobje tekočih poslov nas je nevarno približala možnosti ukrepov po diktatu bruseljskega trojčka.
Minister brez nadzora, vlada brez smeri
V takšnih razmerah postaja očitno, da finančni minister Klemen Boštjančič nima nadzora nad smerjo razvoja javnih financ, medtem ko vlada nadaljuje politiko povečevanja izdatkov brez jasne strategije.
Namesto da bi se pripravljali na morebitno krizo, se ustvarja vtis zadovoljstva in uspešnosti, čeprav ključni kazalniki kažejo ravno nasprotno. Takšno vodenje države povečuje tveganje, da bo Slovenija v bližnji prihodnosti prisiljena v boleče ukrepe fiskalne konsolidacije in nadaljnje nazadovanje.
Kaj bi bilo nujno storiti takoj?
V takšnih razmerah bi bilo nujno takoj ustaviti oziroma vsaj zamrzniti del velikih infrastrukturnih investicij, zlasti tistih, ki se financirajo neposredno iz proračuna in kjer se pojavljajo tudi vprašanja učinkovitosti in transparentnosti ter s tem povezane korupcije (krog istih izvajalcev).
Prav tako bi bilo treba temeljito pregledati ekonomske podlage in upravičenost različnih državnih kompenzacijskih shem (pomoči, nadomestila, subvencije), ter druge javne izdatke, ki dolgoročno povečujejo obremenitev proračuna brez jasnih razvojnih učinkov.
Rešitve obstajajo – a jih Golobova politika ignorira
Namesto tega bi morala država sprejeti premišljene in uravnotežene ukrepe, ki krepijo gospodarsko aktivnost in hkrati stabilizirajo javne finance.
Razbremenitev dela in podjetništva – zlasti pri normirancih, uvedbi mikro espejev, razvojni kapici ter zmerni korekciji dohodninske lestvice – predstavlja realno pot za povečanje produktivnosti in zadrževanje kadra.
Vendar trenutna politika teh rešitev ne prepoznava, kar dodatno poglablja tveganje, da bo Slovenija zaradi kombinacije neukrepanja, napačnih prioritet in prekomerne porabe kmalu soočena z resno fiskalno krizo.
Morda kdo ve, kje je te dni minister Boštjančič?
En odgovor na “Golob tri tedne po volitvah deli resorje, proračun pa razpada: kam vodi Slovenijo politika brez načrta?”
Golob bi rad imel še drugi mandat? Boštjančič se je verjetno “skril”, ker ve, da je državna blagajna prazna, oziroma ZADOLŽENA.
Slovenci smo že pokrivali “BANČNO luknjo”. Kdo bo zdaj pokrival “Golobovo vladno luknjo”? Golob je izgubil zaupanje tako doma, kot tudi v tujin. Kje se bo sedaj zadolževal, da poravna “njegove zapitke”. Na veliko je Golob “delil božična darila” dvigal plače državni upravi… in kaj sedaj? Vse breme pade le na davkoplačevalce. In tega se zavedajo vsi ekonomisti.
Komentirajo lahko naročniki