V Sloveniji imamo shizofren odnos do dobička. Dobičku Krke vsi ploskamo kot zgodbi o uspehu, nacionalnem ponos in dokazu inovativnosti. Petrolov dobiček pa vlada označuje za pohlep in grabežljivost. Razlika? Ni v panogi, ni v številkah – razlika je v tem, kdo je politično všečen, piše strokovnjakinja za komuniciranje Darinka Pavlič Kamien.
Pri Krki dobiček pomeni razvoj, stabilnost, investicije, nova zdravila, višje plače. Je nacionalni interes. Pri Petrolu pa isti koncept – dobiček – postane vladni problem. Sinonim za grabežljivost uprave in nadzornega sveta. Nekaj, kar je treba omejiti, kaznovati, regulirati.
A Petrol deluje v kapitalsko intenzivnem in strateško občutljivem sektorju. Največja energetska družba v državi potrebuje dobiček za naložbe v zeleni prehod, nove tehnologije, digitalizacijo, obnovljive vire. Brez dobička ni organskih vlaganj, ni prevzemov, ni rasti. In brez rasti ni energetske varnosti.
Postavimo si vprašanje: kaj bi storili, če bi bili podjetnik z poslovno enoto, ki ne ustvarja dobička, temveč pokriva samo lastne stroške? In če gre ta trend še navzdol? V okolju, ki ne dovoljuje tržnega oblikovanja cen?
Bi jo reorganizirali? Zaprli? Gotovo pa vanjo ne bi dolgo vlagali sredstev od tistih enot, ki prinašajo dobiček. Če bi bili kmet, bi se odrekli njivi, kjer se stroški zajedajo v prihodke. Petrolova zgodba je prav taka: dobiček skupine je vse bolj rezultat poslovanja izven Slovenije. Doma se s takimi rezultati ne more več pohvaliti.
Problem ni v tem, da država regulira trg – to je legitimno. Problem je, kako to počne: pritlehno, selektivno, z nenehnimi pritiski in javnim diskurzom, ki Petrol sistematično prikazuje kot pohlepno, sumljivo podjetje.
Država pri tem ne pove, kako pohlepna je sama. Koliko si od cene za liter goriva vzame zase. In tega tudi ne pove: skupni prilivi, ki jih letno dobi od vseh Petrolovih dajatev, so višji od 2 milijard evrov. Ta odnos ni naključen – je oseben. In prav zato nevaren. Minister za delo si je pred volitvami vzel čas in posnel video, v katerem ne najde dobre besede o Petrolu.
Ko se ključne gospodarske odločitve sprejemajo skozi prizmo zamer, simbolnih obračunavanj in političnih refleksov, ne govorimo več o upravljanju države, temveč o zlorabi države. Še posebej pred volitvami.
Najbolj zaskrbljujoče je sporočilo, ki ga ta odnos pošilja: dobiček je sprejemljiv samo, dokler je “pravi”. Dokler je politika dovolj blizu. Dokler ni prevelik. Dokler podjetje ni preveč samostojno.
A gospodarstvo ne deluje na osnovi všečnosti – deluje na osnovi predvidljivosti, zaupanja in jasnih pravil. Ko država začne razlikovati med “dobrimi” in “slabimi” dobički ter kaznovati uspeh, ker ji je politično neudoben, ne kaznuje samo podjetja danes – kaznuje tudi njegovo prihodnost.
Država ima v Krki 27-odstotni delež, v Petrolu pa okoli 32 odstotkov. Petrol zato ne potrebuje nobene posebne obravnave. Pričakuje samo isto politiko kot Krka: enaka merila, enako spoštovanje, enako razumevanje, da dobiček ni greh, ampak pogoj za razvoj.
V nasprotnem primeru bomo dobili državo, ki govori o razvoju, konkurenčnosti, blaginji in zelenem prehodu – pri tem pa ovira točno tista podjetja, ki lahko to izpeljejo. Zlasti tista, ki so na napačni strani osebnih zamer.
Komentirajo lahko naročniki