Dobrodošli v letu 2030. Ne lastim si ničesar, nimam zasebnosti in življenje še nikoli ni bilo boljše.

Pod tem naslovom je ob koncu leta 2016 Svetovni ekonomski forum (ang. World Economic Forum, WEF) objavil esej danske poslanke Ide Auken. Verjetno niti ne bi doživel večje odmevnosti, če ne bi WEF leto in pol kasneje objavil kratkega videa “8 napovedi za svet v letu 2030”, ki je v prvi napovedi idejo Aukenove povzel takole: “Ničesar ne boš imel v lasti. In boš srečen.”

Citat je postal viralen, tako imenovani mem (sporočilo, ideja, zlasti v obliki slike z napisom, posnetka, ki se tako prenaša v elektronski komunikaciji). Postal je tudi del teorije zarote, da je bila svetovna pandemija covida-19 orkestrirana s strani WEF-a, da bi prevzel nadzor nad globalno ekonomijo.

WEF je eseju Ide Auken najprej zamenjal naslov (“Nakupovanje, ne spomnim se več, kaj to je”), nato pa ga je s svoje spletne strani odstranil, “zaradi spletnih zmerjanj in groženj, ki jih je bila deležna avtorica”.

Danes bomo kontroverznost dali na stran in se posvetili vsebini. Esej, ki ga še vedno lahko preberete v Internetnem arhivu, se začne takole: “Dobrodošli v letu 2030. Dobrodošli v mojem mestu oziroma v ‘našem mestu’. Ne lastim si ničesar. Nimam avtomobila. Nimam hiše. Nimam niti gospodinjskih aparatov niti oblačil.” V tem “krasnem novem svetu” so vsi proizvodi postali storitve, ki so na koncu postale brezplačne. To je omogočila “brezplačna čista energija”.

“Ko so umetna inteligenca in roboti toliko dela opravili namesto nas, smo nenadoma imeli čas, da smo dobro jedli, dobro spali in preživljali čas z drugimi ljudmi. Koncept prometne konice nima več smisla, ker lahko delo, ki ga še vedno opravljamo, lahko naredimo kadarkoli. Ne vem, če bi temu sploh še rekla delo. Morda bolj čas za razmišljanje, čas za ustvarjanje ali čas za razvijanje,” lahko preberemo v nadaljevanju. Avtorica tudi zapiše, da je bila tehnologija najprej v službi zabave, kasneje pa so jo izkoristili tudi za višje namene.

Že zadnjič smo pisali o tem, da bodo v prihodnosti delo namesto nas opravljali roboti, mi pa bomo deležni nekakšnih univerzalnih temeljnih storitev, o katerih piše tudi Aukenova: brezplačne komunikacije, prevoz, bivanje … Uporabnik Trta je komentiral: “Od vekomaj je veljal pregovor: ‘Delo plemeniti človeka.’ Starši so me vedno učili, da je delo vrednota, brezdelje pa, da človeka uniči. Zato menim, da ko bo prišel čas popolne robotizacije, se bo človeška družba razčlovečila. Mislim, da brezdelje se prelevi v razvrat, ki ni uničil samo Sodome in Gomore, ampak je razvrat uničil tudi mogočni Rimski imperij.”

Verjetno bomo ljudje vseeno želeli delati kaj več, kot se zgolj zabavati. V prehodnem obdobju od trenutne ureditve do ureditve, kjer bi bilo “vse brezplačno”, bi rešitev lahko bila univerzalni temeljni dohodek (UTD).

UTD kot odgovor na spremembe o prihodnosti dela

Profesor na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani dr. Marko Jaklič meni, da bi osnovna varnost, ki bi jo nudil UTD, ljudem omogočila, da bi bili bolj inovativni in podjetni, saj se ne bi bali “padca v prepad”, to je eksistenčne ogroženosti. Na spletnem dogodku, ki ga je organiziral Center poslovne odličnosti Ekonomske fakultete, je na naslovno vprašanje (“Univerzalni temeljni dohodek – utopija ali realen koncept za življenje v prihodnje?”) odgovoril, da UTD ni utopija, ampak ga vidi kot možen odgovor na spremembe v prihodnosti dela. Poudaril je, da bi UTD lahko drastično poenostavil sedanji zapleten sistem socialnih transferjev. Namesto množice različnih dodatkov, cenzusov in birokracije bi imeli enoten mehanizem. Kljub načelni podpori konceptu je opozoril, da je “hudič v podrobnostih” – ključno vprašanje je višina tega dohodka in način financiranja, da sistem ne bi postal nevzdržen ali destimulativen za delo.

Jakličevi tezi pritrjuje npr. finski poskus. Ko so na Finskem UTD preizkusili v praksi, so naključno izbrali 2.000 brezposelnih, starih med 25 in 58 let, ki so od januarja 2017 do decembra 2018 prejemali UTD v višini 560 evrov. Vpliv UTD na zaposlenost je bil minimalen, so se pa sodelujoči v primerjavi s kontrolno skupino počutili bolje, bili so bolj samozavestni, manj pod stresom in bili so bolj zadovoljni z življenjem. Prejemniki UTD so imeli tudi večji občutek nadzora nad svojim življenjem, zato so nekateri zavrnili slabe ponudbe za delo, začeli z lastnim podjetjem ali nadaljevali z izobraževanjem. UTD je zmanjšal birokracijo, saj se prejemnikom ni bilo potrebno ukvarjati z izpolnjevanjem in vlaganjem obrazcev, ki so potrebni pri običajni socialni podpori.

Skrb, da bi UTD deloval kot spodbuda za nedelo, je bila v različnih pilotnih študijah po svetu ovržena. Večina študij ni pokazala bistvenega zmanjšanja zaposlenosti, nekatere so celo pokazale povečanje kakovosti zaposlitev ali povečanje podjetnosti. Razlog za to naj bi bila večja svoboda pri iskanju boljših priložnosti in vlaganju v izobrazbo, ki jo je prejemnikom omogočil UTD.

Zdaj nas mora umetna inteligenca samo še pripeljati na tako visoko stopnjo blaginje, da si bomo UTD za vse lahko privoščili.