Dijaški bojkot debate: Odziv slovenske desnice je simptom globljih protislovij

Mariborski gimnazijci so se na debatnem tekmovanju v Zagrebu uvrstili v polfinale, nato pa tekmovanje zapustili, ker niso želeli zagovarjati »ustanovitve države Izrael«. Presodili so, da bi debata neizbežno vodila k razpravi o nasilju nad Palestinci in o dogodkih zadnjih dveh let, zato so se odločili za bojkot. Na slovenski desnici je zaradi tega nastal cel halo; manjkali niso niti očitki o antisemitizmu.

Eno bolj umirjenih, hkrati pa dovolj reprezentativnih mnenj je na omrežju X podal politolog dr. Miro Haček: »Najboljši družboslovci morajo znati zagovarjati katerokoli stališče, četudi se z njim osebno globoko ne strinjajo. Ker gre za veščino. Vse od tukaj naprej pa je navadno bedno slovensko politikantstvo.«

Pravil in kodeksov debatnih tekmovanj sicer nisem preverjal, a gotovo obstajajo teme, ki jih organizatorji ne le ne bi hoteli, ampak tudi ne bi smeli ponuditi. Na primer etnično čiščenje. Če rdeča cona, kamor se na takšnih tekmovanjih ne stopa, res ne obstaja, se mi zdi to problem. A dvomim, da ne obstaja. 

Dijaki II. Gimnazije v Mariboru so pač ocenili, da bi se pri tej temi znašli v rdeči coni. Kamor pa niso želeli. Morda se jim zdi tema preveč delikatna, preveč sveža in aktualna, da bi na njej razkazovali svoje retorične, da ne rečem sofistične akrobacije. Morda jim tega ni dopustila vest. Morda so želeli dati politični statement. Morda je šlo za vse troje. Kdo bi vedel. Njihova odločitev ni edina pravilna, je pa povsem legitimna.

Reakcija

S tem pridemo do najbolj zanimive točke – reakcije desnice. Bi se vžgala enako močno, če bi dijaki zavrnili zagovor Titove Jugoslavije? Dopuščam možnost, da bi nekateri tudi v tem primeru nasprotovali bojkotu; vendar gotovo ne tako ostro. Tisti bolj histeričen, a žal nezanemarljiv del pa bi se prav tako vnel, le da v nasprotno smer: gimnazijci bi čez noč postali malodane narodni heroji.

Odziv desnice na dijaški bojkot je simptom globljih protislovij. Ne gre toliko za vprašanje debatiranja, ampak za ideološko linijo; »biti slovenski desničar« med drugim pomeni zagovarjati Izrael. Podobno kot na levici pri kritiki obglavljenja Titovega kipa v resnici ni šlo za vprašanje nezakonitosti oskrunitve, ampak za prepričanje, da si lik in delo Josipa Broza Tita tega ne zaslužita (če bi bil v Španiji na podoben način oskrunjen kip Francisca Franca, bi temu seveda ploskali).

Proizraelsko stališče ni samo eno od stališč povprečnega slovenskega desničarja, ampak zelo pomembno stališče. Stališče, od katerega se ne odstopa. Hkrati pa je tudi eno tistih, ki so premalo reflektirana. Tako pač je, ne glede na okoliščine. Naj se število civilnih žrtev povzpne na deset, dvajset, petdeset in šestdeset tisoč – stališče ostaja enako: Izrael ima pravico do samoobrambe, Hamas pa uporablja civiliste za »živi ščit«. Verjetno se lahko vsi strinjamo, da obstaja meja, pri kateri takšna argumentacija ne more več zdržati. In če ta meja obstaja, potem ni težko ugotoviti, da je bila v konkretnem primeru že zdavnaj prestopljena.

V podobni zagati, le z bistveno resnejšimi političnimi posledicami, se je znašla tudi ameriška desnica. Vse večjo priljubljenost skrajno desnih komentatorjev, kot je denimo Nick Fuentes, lahko v precejšnji meri pripišemo nekritičnemu odnosu mainstream desnice do Izraela. Generacija Z tega ne kupi več. Pozicija republikanske stranke do Izraela bo morala postati bolj razumna. Če je vsaka kritika te države označena za antisemitizem, se s tem odpirajo vrata za dejanski antisemitizem. A to je že druga tema. 

(Ne)avtonomna bitja

Vrnimo se k mariborskim dijakom. Ena glavnih kritik ni usmerjena proti njim, temveč proti njihovim domnevnim »levičarskim indoktrinatorjem« (mentorjem, profesorjem, nosilcem javnega mnenja), zaradi katerih naj bi se odločili za bojkot. Toda če pogledamo to kritiko bližje, se izkaže, da je – nevede – usmerjena proti dijakom. Odreka jim namreč zmožnost avtonomnega odločanja, mišljenja, delovanja.

Takšno apriorno predalčkanje, ki mladim (na katerih naj bi stal svet) kar počez pripisuje levičarska stališča, do katerih se za povrh sploh niso dokopali sami, ampak naj bi jim bila vcepljena, je škodljivo. Tako na individualni kot na družbeni ravni. Sploh v tako razdeljeni družbi, kot je slovenska. Pa tudi če drži, da na gimnazijah mrgoli učiteljev, ki dijake nagovarja k nekritičnemu, skoraj religioznemu branju Mladine, Doktrine šoka ali celo Komunističnega manifesta.

Zamislimo si: kaj pa, če so mariborski dijaki svoja stališča do dogajanja v Gazi oblikovali z lastno pametjo? Avtonomno, brez zunanjih vplivov? Kaj, če se pri argumentaciji ne opirajo na izjave Nike Kovač in Filipa Dobranića – Mukija, pač pa na pokojnega papeža Frančiška in aktualnega papeža Leona XIV.? Ali pa na jeruzalemskega patriarha, kardinala Pierbattista Pizzaballo, ki je po obisku razrušenega teritorija, ki je bil tarča izraelskih »obrambnih« sil – pri čemer so umrli civilisti –, dejal, da je izraelsko ravnanje »moralno neopravičljivo«. Za takšne zaključke res ni treba biti levičar.

Pod črto:

Ne pravim, da je bil bojkot debate edina pravilna odločitev. Daleč od tega. Je pa odločitev povsem legitimna. A bolj kot to je zanimiv odziv slovenske desnice – ki pa je simptom globljih protislovij.