Žiga Turk odgovarja: Bojkot debate na podlagi občutkov je civilizacijska regresija, zavita v celofan moralne vzvišenosti

Perme trdi, da je bil dijaški bojkot tekmovanja v retoriki legitimno in racionalno dejanje državljanske neposlušnosti, ki je z zavestno žrtvijo uspeha na tekmovanju razkrilo moralno praznino abstraktne debate ob soočenju s konkretno grozo v Gazi, s čimer so mladi etično integriteto postavili nad športno distanco.

Jaz trdim, da je sposobnost športne distance, torej igranja vloge v družbi skladno z abstraktnimi, neosebnimi pravili, temelj vsake razvite civilizacije in tisto, kar nas loči od plemenske primitivnosti.

Hitlerjev jezik

Ko sem bil otrok, sem se hotel izpisati iz tečaja nemščine. Moj argument? Ne bom se učil jezika, ki ga je govoril Hitler. Urban Perme bi takšno odločitev verjetno označil za “etično, legitimno in racionalno”. Legitimno, ker me nobena ustava ne sili k učenju tujih jezikov ter racionalno in etično, saj je bil Hitler po vseh objektivnih kriterijih poosebljeno zlo.

Resnica pa je bila banalnejša: bil sem zgolj len. Za svojo lenobo sem si izmislil izgovor, ki je bil na prvi pogled moralno vzvišen, in ga tako racionaliziral. Enako velja za mariborske dijake. Bili so civilizacijsko leni. Namesto pričakovane aktivnosti v okviru abstraktnih pravil so si izbrali bližnjico čustvenega afekta, ki so ga nato mentorji zapakirali v “moralno integriteto”.

Kdor razume, da sta moj bojkot nemščine in njihov bojkot debate o Izraelu konkretna primera identičnega splošnega fenomena, mojega odgovora ne potrebuje. Kdor pa misli, da je “Gaza vendar nekaj čisto drugega”, verjetno nikoli ne bo razumel poante abstraktnega, neosebnega, razširjenega reda. A se mi vseeno zdi vredno razložiti še enkrat, ker na tem stoji in pade civilizacija.

1. Zmota o legitimnosti

Reči, da je odstop od pravil sredi tekmovanja “legitimno”, je pojmovni nesmisel. Legitimnost v civilizaciji izvira iz prava in dogovorjenih pravil. Postaviti se zunaj pravil tekmovanja ne more biti legitimno dejanje znotraj tega tekmovanja. Če pa legitimnost definiramo kot “to, kar se zdi splošno sprejemljivo”, smo vstopili v divjaški red. Tam manjšina nima nobene zaščite pred voljo večine; tam ne vlada pravo, ampak linč. Vse je legitimno, kar podpora večina, ne samo tisto, kar piše v zakonu.

2. Racionalnost ni enako racionalizacija

Racionalnost je sposobnost, da iz abstraktnega pravila izpeljemo konkretno odločitev — brez vpletanja čustev, osebnih preferenc ali ideoloških zamer. Šah mora biti sposoben igrati tudi najbolj zagrizen demokrat, čeprav so na deski kralji, kraljice in neenaki kmeti. V nogometu ni dovoljeno “favlati” igralca zato, ker nam je njegova država nesimpatična. Kirurg ne sme odložiti skalpela sredi operacije, ker je izvedel, da je pacient na mizi njegov politični nasprotnik. Zagovornik po uradni dolžnosti ne sme sabotirati obrambe zločinca, ker se mu zdi zločin nemoralen. Uradnik ne sme izdati gradbenega dovoljenje, ker je zanj zaprosil njegov prijatelj. Sodnik me sme oprostiti lumpa, ker je pač pripadnik neke skupine domnevnih žrtev. Civilizacija stoji na tem, da svojo primarno, plemensko naravo pustimo pred vrati institucije in vstopimo v vlogo, ki jo določajo neosebna pravila.

Celoten razširjeni red civilizacije počiva na tem, da udeleženci razumejo svojo vlogo. Ampak, ampak, ampak, se vam oglaša amigdala, kaj pa otročiči v Gazi? Kaj pa? Od dijakov se ni zahtevalo, da koga potiskajo v krematorij ali da mečejo vojne ujetnike v Barbarin rov, temveč da zagovarjajo stališče X. Vloga tekmovalca je, da športno brani dodeljeno tezo X, pa naj gre za legalizacijo marihuane, evtanazije, splava, gejevskih porok, smrtne kazni ali pravico Izraela do lastne države. To je vaja iz intelektualne distance, ki loči civiliziranega človeka od ujetnika lastnih čustev in prepričanj.

Vloga tekmovalca je, da športno brani dodeljeno tezo X, pa naj gre za legalizacijo marihuane, evtanazije, splava, gejevskih porok, smrtne kazni ali pravico Izraela do lastne države. To je vaja iz intelektualne distance, ki loči civiliziranega človeka od ujetnika lastnih čustev in prepričanj.

3. Kar se Janezek nauči …

Morda so moja pričakovanja do gimnazijcev previsoka, saj podobne regresije gledamo v samem vrhu pravosodja. Tudi tam imamo sodnice in sodnike, ki ne sodijo po zakonih in ustavi, ampak poskušajo v zakonih in ustavi najti izgovor za svoj prav, za tisto, ker ustreza njihovemu notranjemu glasu in ideologiji. Nazadnje smo to videli, legitimno, etično in racionalizirano, na gosto tipkanih straneh, ko je Ustavno sodišče odločalo o Zakonu o zdravstveni dejavnosti.

Skratka

Integriteta v razširjenem redu ne pomeni sledenja notranjemu glasu ali plemenskemu gnusu. Pomeni sposobnost sledenja pravilom igre tudi takrat — in še posebej takrat — ko jim tvoji občutki nasprotujejo. Vse ostalo je zgolj civilizacijska regresija, zavita v celofan moralne vzvišenosti in povezana s trakom prozornih racionalizacij.