Dijaški bojkot debate (2.): Čustva, razum in Gaza – odgovor Žigi Turku

Dr. Žiga Turk je v svojem prispevku kritičen do mariborskih gimnazijcev, ki so zapustili debatno tekmovanje, ker niso želeli zagovarjati izraelske strani. Iz ocene, da je odločitev za bojkot čustvene narave, izpeljuje tezo, da je takšno dejanje anticivilizacijsko. Kot zapiše, naše šolstvo »očitno mladih več ne uvaja v red civilizacije, kjer morajo abstraktna pravila in intelektualna distanca prevladati nad prirojenimi intuicijami in nagoni«.

Sam menim, da bojkot ni edina pravilna odločitev, je pa povsem legitimna. Med drugim sem bil kritičen do apriornega predalčkanja, ki mladim kar počez pripisuje levičarska stališča, domnevno vcepljena od drugod. Dodal bi, da se mi zdi problematično tudi pavšalno psihologiziranje, češ da je bila odločitev dijakov predvsem čustvene narave. Ta predpostavka je vprašljiva. Na primer: če so dijaki želeli dati politični statement, je to nekaj, čemur gre prej pripisati razumsko podlago – presodili so, da bi lahko njihovo dejanje v družbi spodbudilo nujno razpravo.

Preden nadaljujem, velja omeniti, da so imeli dijaki poleg dveh možnosti (vstopa v debato in bojkota) še tretjo: ko bi debata o »ustanovitvi države Izrael« privedla do vprašanja nasilja nad Palestinci in dogodkov zadnjih dveh let, bi se lahko – tudi za ceno poraza – preprosto odpovedali zagovarjanju izraelske strani.

Čustva in razum

Dr. Turk torej trdi, da je bil dijaški bojkot debate posledica prevlade čustev. Ob tem pa dovolj jasno implicira, da je tudi siceršnje stališče dijakov do dogajanja v Gazi utemeljeno na čustvih. Kot pravi, je pri dijakih prevladal »primitivni, plemenski afekt sočutja in agresije, ki temelji na neposrednih čustvenih dražljajih iz okolja – posnetkih iz Gaze«. Po njegovih besedah smo ljudje »nagnjeni k iskanju ‘pravičnosti’ za žrtve, ki jih vidimo na zaslonih«.

Na eni strani naj bi bil osebni gnus (čustvo, impulz), na drugi pa neosebna resnica, do katere naj bi prišli z razumom. Logika je verjetno sledeča: posnetki umrlih otrok iz Gaze igrajo na naša čustva; če vlečemo zaključke na podlagi teh posnetkov, bomo prišli do istih sklepov kot mariborski dijaki. Do drugačnih zaključkov o izraelsko-palestinskem konfliktu in dogajanju v Gazi pa bi prišli, če bi vklopili razum, zavzeli distanco ter razmišljali bolj objektivno in abstraktno; ta pot naj bi nas vodila do resnice.

Drži, da je osebna prizadetost pogosto ovira pri razumski presoji. Dober primer je migrantska problematika. Posnetki beguncev nas kličejo k sočutju, toda majhna država, kot je Slovenija, si preprosto ne more privoščiti na stežaj odprtih vrat. Na neki točki jih je treba zapreti, četudi se nam ljudje ne smilijo nič manj kot prej.

V primeru Gaze pa navzkrižja med čustvi in razumom ni. Poskusimo: pohabljeni palestinski otroci se nam smilijo, toda … Toda kaj? Toda Izrael ima pravico do samoobrambe in Hamas uporablja civiliste za »živi ščit«? Seveda ima vsaka država, tudi Izrael, pravico do samoobrambe, prav tako drži, da Hamas pogosto uporablja civiliste za »živi ščit«. Toda sklicevanje na to dvoje ima svojo mejo in ne more služiti kot univerzalni izgovor v nedogled. Kot sem zapisal že zadnjič: če ta meja obstaja, potem ni težko ugotoviti, da je bila v konkretnem primeru že zdavnaj prestopljena.

Kompleksnost odnosa

Pri čustvih in razumu ne gre za dva povsem ločena svetova. Med njima lahko obstaja celo vzročno-posledična povezava. Čustvo te lahko na primer pripravi do tega, da neko stvar še enkrat (razumsko) premisliš in posledično spremeniš stališče. In obratno: čustvena reakcija ne pomeni nujno odpoved razuma, ampak je lahko posledica razumskega premisleka. Če smo razumsko presodili, da je nekaj zlo, je skorajda normalno, da priklic tega zla v nas vzbudi emocijo.

Zapisano dobro ponazarja primer iz naših krajev. Mehmedalija Alić, vodja odkopavanja v Barbarinem rovu v Hudi jami, v svoji avtobiografiji Nihče zapiše: »Naletel sem na dolge pletene lase, podobne tistim, kot so jih imele moja mati in sestra ter ostala dekleta, ki sem jih srečeval v otroštvu. S svojo roko sem jih snemal z ženskih lobanj.« Za statistiko so bile pomembne le človeške kosti, zato se za kite las strokovnjaki niso zanimali. Se je pa zanje pobrigal Alić. Zlagal jih je v kartonsko škatlo in jih na koncu – z namenom, da jih slovenska javnost vidi – pred vhodom fotografiral.

Fotografija brez dvoma vzbuja emocije (njen čustveno distancirani ekvivalent bi bil podatek, da je bilo med pobitimi v Barbarinem rovu deset odstotkov žensk in deklet). Pa je obstoj fotografije res škodljiv? Ali preprečuje, da bi razum opravil svoje delo? Seveda ne. Fotografija je koristna tako za tiste, ki se zločinskosti povojnih pobojev zavedajo, zlasti pa za tiste, ki jih relativizirajo; morda se bo v njih nekaj premaknilo in bodo vse skupaj premislili še enkrat.

Za konec

Razumski premislek ni vreden veliko, če temelji na slepih pegah, ki ostajajo prikrite in nereflektirane. Svoja stališča je treba nenehno pretresati – vse do najnižjih, najbolj prikritih in najtrdneje zabetoniranih temeljev. 

Prevladujoča pozicija slovenske desnice do dogajanja v Gazi je ena od teh, ki bi jih bilo dobro pretresti. Mariborskim dijakom je to temo uspelo odpreti – in to v mediju desnosredinske usmeritve. Kaj pa, če je bil to njihov namen? V tem primeru je bil bojkot še kako premišljena in razumna strategija.