Maratonci tečejo predzadnji krog, bi lahko karikirali aktualno dogajanje v slovenski politiki. Oblast, ki si neizmerno želi drugega mandata, je upehana, izpraznjena in brezidejna; deluje v nastavitvi “survival mode”, kar pomeni, da vse sile in vire usmerja v lastno preživetje. Ob lastni politični (ne)moči so največje sile medijski zavezniki in nevladni aktivisti, največji viri pa državni proračun in proračuni državnih podjetij.
Predsednik vlade Golob je s svojimi operativci na pomembni prelomnici. Leto 2024 je posvetil utrjevanju lastne podobe dominatorja na levi, edinega “varuha sistema” pred grožnjo “populistične desnice”, ki jo pooseblja Janez Janša. To je počel tako učinkovito, da nadobudnega tekmeca, prihajajočega Vladimirja Prebiliča, ni potisnil zgolj pod domet zmagovalca levega pola, temveč celo pod parlamentarni prag. Pri tem mu je s serijo napak izdatno pomagal Prebilič sam, pa vendar so Golobovi operativci impresivno obvladali položaj in podjarmili morebitne izzivalce. Tudi z nekaj pomoči iz zakulisja – ni nepomembno, da je po Kučanovi košarici s Prebiličem šlo samo še navzdol, mi je pripomnil eden od dolgoletnih političnih operativcev.
Golobovo utrjevanje moči na levem polu pa ni (pri)zadelo zgolj Prebiliča, temveč tudi najbolj njemu podrejeno, lojalno partnerico, Levico. Tej je prepustil ideološke tematike tega mandata in ji pri njih dosledno (u)stregel. V zameno pa je Levica morala požreti svojo vest, načela in vrednote, kjer je to zahtevala lojalnost Golobu. Denimo na temah, kjer Slovenija znotraj EU ne more solirati – ko gre za največje oboroževanje države v njeni zgodovini, pošiljanje orožja Ukrajini, podporo ciljem in zavezam NATO pakta ipd. Še najbolj pa volivce Levice bržkone boli toleriranje in celo zagovarjanje Golobovega zaničujočega odnosa do institucij pravne države, ki so si drznile preiskovati sporne prijeme njegovega vladanja. Pred početjem, kakršnega so Mesec in tovariši tako glasno obsojali pri Janši, si zdaj zatiskajo oči, ušesa in še kakšno odprtino, ko gre za Roberta Goloba.
Ta dvoličnost, ki je rodila skrajno, a vsaj premočrtno stranko Mi Socialisti Mihe Kordiša, Levico zna stati uvrstitve v državni zbor. Ne samo to, stranka že leta notranje razpada. Kot smo pisali v članku Tašner Vatovec razkril globlje razloge, zaradi katerih Levica razpada pri živem telesu, zaradi slabih ali celo neobstoječih notranjih odnosov, dezorganiziranosti in podrejenosti izvršilni oblasti stranko množično zapuščajo kadri. Ne samo tisti okoli Mihe Kordiša – od prvih poslancev takrat še Združene Levice danes v tej združbi deluje zgolj še Luka Mesec. Vsi drugi so z zelo podobnimi argumenti kot prebegli vodja poslanske skupine Tašner Vatovec, tovarišijo že zapustili.
Namesto, da bi se mediji in mnenjski voditelji ukvarjali z globljimi razlogi za tovrsten eksodus iz Levice, kar je relevantno in izjemno aktualno politično vprašanje, so Tašnerja Vatovca raje obkladali z oportunistom in izdajalcem. Čustvena reakcija namesto racionalne politične analize simptomov stanja v stranki je še en odraz lojalizma do Goloba in ljubezni do Levice, ki je marsikomu na levičarski medijski in mnenjski sceni intimna opcija.
Vsi ti, s predsednikom Svobode na čelu, se obenem zavedajo, da so brez Levice možnosti za ponovitev leve vlade minimalne – za kaj takega bi se iz pepela čez 10 odstotkov moral dvigniti Vladimir Prebilič. Pri čemer ni nepomembno, da je Kočevec precej bolj samosvoj in manj podrejen interesom Svobode od Luke Mesca.
“Posod mi jurja” strategija za reševanje Luke Mesca
Prav zato Golobova mašinerija ob vstopanju v predzadnji krog menjuje strategijo – na kisik priklapljajo Levico in Prerod. Kot smo analizirali pred dnevi, je namreč uvrstitev obeh v parlament garant za nov Golobov mandat. Šlo bi tudi zgolj z enim, ampak mnogo težje.
Dvig minimalne plače za 16 odstotkov ni nič drugega kot priklop Levice na kisik, izsesan iz proračuna in iz gospodarstva. Je kot brezbrižno blefiranje pri pokru s tujim denarjem, na račun tujega truda in odgovornosti. Minister za delo, katerega prva in edina služba v življenju je bila poslanska, ne ve, da je za dvig plač, če nočemo, da udari kot bumerang, potrebna večja produktivnost gospodarstva z več delovnih mest z dodano vrednostjo, ki prinese višjo gospodarsko rast ob nizki inflaciji in posledičen dvig splošne blaginje.
Administrativni potiski plač navzgor ob komaj odstotni gospodarski rasti ter dušenju gospodarstva z novimi davčnimi in birokratskimi bremeni pa neizogibno povečuje draginjo. Povedano drugače: kar bodo delavci na minimalcu pridobili s tem jurjem, bodo izgubili preko višjih cen hrane, vrtcev, komunalnih storitev, nižjih otroških dodatkov in drugih socialnih transferjev, saj se meje dohodkovnih razredov ne bodo sorazmerno dvignile. Da višjih prispevkov za s.p-je ter znižane kreditne sposobnosti prebivalstva sploh ne omenjamo.
Golobovi vsega tega ne počnejo, da bi dvignili ljudi iz revščine – pod pragom jih je 26 tisoč več kot leta 2022 ob nastopu aktualne oblasti. To počnejo za reševanje Luke Mesca, Aste Vrečko in nekaj anonimnežev, ki vztrajajo v Levici. S tem Svoboda rešuje tudi lastno politično prihodnost, ki je brez oblasti obsojena na propad po zgledu predhodnih instant projektnih strank na levi. Za “reševalno akcijo” pa račun izstavljajo davkoplačevalcem.
Če jih bodo ob plačilu iz “hvaležnosti” ponovno izvolili na oblast, bo to ironija desetletja.
Komentirajo lahko naročniki