Slovenska afera s posnetki: V Avstriji je zaradi podobnega videa v 48 urah padla vlada

V tednih pred volitvami se je na anonimni spletni strani anti-corruption2026.com zvrstila serija posnetkov, ki skupaj rišejo skrb vzbujajoče razmerje med politično in poslovno močjo v Sloveniji.

Kljub resnosti obtožb pa vladni vrh ostaja navidez nedotakljiv – za razliko od Avstrije, kjer je podobna operacija odnesla celotno vlado.

Kaj pravijo posnetki?

Skupni imenovalec razkritij je prepletanje politike, energetike in poslovnih interesov, pri čemer se v več izjavah pojavlja tudi ime predsednika vlade Roberta Goloba.

Nekdanja pravosodna ministrica Dominika Švarc Pipan trdi, da se v energetskem podjetju Gen-I nič ne zgodi brez Golobovega blagoslova, ter opisuje tesno vzajemno razmerje med Golobom in ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem v skupnem poslovnem in političnem interesu.

Lobist Rok Hodej se posneti kameri pohvali, da ima Golobovo mobilno številko, in razlaga, kako premier prek Slovenskega državnega holdinga formalno, prek ljudi in vodstva pa neformalno obvladuje podjetja v državni lasti – vključno z Gen-I. Pojasni tudi, kako se prikrito financirajo volilne kampanje, ter razkrije, da stranke na oblasti prek nadzora nad Telekomom Slovenije odločajo, v katerih medijih podjetje oglašuje – in s tem posredno oblikujejo medijsko poročanje.

Nekdanji direktor Gen energije Dejan Paravan na posnetku potrjuje načrte za privatizacijo Gen-I, kar sovpada z razkritji o njegovem spornem prehodu v zasebno energetsko podjetje NGEN – kljub zakonski konkurenčni prepovedi, ki mu jo je diskrecijsko odpisal nadzorni svet.

Odvetnica Nina Zidar Klemenčič pa kot stranski, a zgovorni motiv opisuje domnevne Jankovićeve deleže pri investicijah v Ljubljani. Označi ga za “zelo koruptivno figuro” in omenja desetodstotno provizijo, ki naj bi jo morali plačevati investitorji za poslovanje v Ljubljani.

V Avstriji je vlada padla v 48 urah…

Dogajanje v Sloveniji ima zanimivo zgodovinsko vzporednico v Avstriji. Ko sta maja 2019 Der Spiegel in Süddeutsche Zeitung objavila videoposnetek, na katerem podkancler Heinz-Christian Strache in parlamentarec Johann Gudenus domnevni nečakinji ruskega oligarha razlagata, kako se v Avstriji pridobi politična moč in polnijo strankarske blagajne – je bila koalicijska vlada sesuta v manj kot 48 urah.

Leta 2017 sta v prisluškovalno zasedo padla avstrijska politika Strache in Gudenus. Ko so bili 2019 posnetki objavljeni, sta oba odstopila, kancler je razpustil koalicijo, predčasne volitve …
Gudenus je bil tudi izključen iz viteškega Reda sv. Jurija. pic.twitter.com/yWpkdL4rC6

— Aleksander Hribovšek (@AleksHribovsek) March 13, 2026

Posnetek je bil sicer posnet julija 2017, v javnost pa je prišel tik pred evropskimi volitvami, na katerih so nacionalistične stranke pričakovale zgodovinske rezultate. Čas objave ni bil naključen. Kdo je past nastavil in zakaj ravno takrat, še danes ni znano.

A politične posledice so bile takojšnje in silovite. Strache je odstopil, sledilo je glasovanje o nezaupnici kanclerju Sebastianu Kurzu, vlada je razpadla, na predčasnih volitvah pa je FPÖ utrpela občuten poraz. Celoten politični zemljevid Avstrije se je prerisal.

Tamkajšnja javnost in institucije niso dopustile niti sence dvoma o osebni integriteti voditeljev.

Tudi avstrijski mediji (slika: Kleine Zeitung) primerjajo danes slovensko korupcijsko afero z afero ‘Ibiza’, ki je leta 2019 odnesla avstrijsko vlado.
Razvite demokracije kaznujejo korupcijo, ne tistih ki jo odkrijejo! pic.twitter.com/bxkECCUWvQ

— Vladimir Smrtnik (@SmrtnikVladimir) March 17, 2026

… pri nas je malce drugače

V Sloveniji je reakcija videti povsem drugače. Vsi vpleteni poudarjajo, da so bili pogovori posneti pod lažnimi pretvezami. Sogovornike naj bi v tujino vabila izmišljena investicijska podjetja, ki so organizirala sestanke, večerje in potovanja.

Golob obtožbe zavrača, Janković posnetke označuje za “čisto laž”, ministrstev se ne prime nič, policija “preverja”, institucije molčijo. Javna razprava se vrti predvsem okoli vprašanja, kdo je posnetke naročil – ne okoli tega, kaj je na njih.

To ni presenetljivo. Kot je na enem od posnetkov povedala kar Švarc Pipanova sama: “Nič se ga ne prime. Sodni postopki mu nič ne morejo. Karkoli kdo poskusi proti njemu, propade.” Govorila je sicer o Jankoviću, a opis zgovorno povzema vzdušje nedotakljivosti, ki ga opisujejo vsi posnetki.

Zakaj?

Delno gre za kakovost institucij, delno za kulturo odgovornosti, delno pa za moč medijev. V Avstriji so bili posnetki objavljeni v uglednih nemških medijih z mednarodno težo, forenzično preverjeni pred objavo in podprti z močno civilno družbo, ki je odšla na ulice.

V Sloveniji so posnetki pristali na anonimni spletni strani, registrirani devet dni pred objavo, brez znane uredniške odgovornosti.

Pravno gledano so bili posnetki v obeh državah pridobljeni na sporen način – z uporabo “medene pasti” in skritih kamer. Toda avstrijsko vrhovno sodišče je jasno odločilo: Pravica javnosti, da ve, kakšni ljudje vodijo državo, je nad pravico politikov do zasebnosti, kadar razpravljajo o korupciji.

Vprašanje, ki visi v zraku, je preprosto: ali bodo volivci pred volitvami to vprašanje vzeli resno – ali pa bo Slovenija dokazala, da je res drugačna od Avstrije, a ne na način, ki bi bil razlog za ponos.