Če Ruse sodimo skozi svoje oči, se nam bo to nekoč maščevalo, je prepričan Nate Vance, bratranec ameriškega podpredsednika JD Vancea, ki se je v Ukrajini bojeval skoraj tri leta. “Osebno sem videl, kako so streljali lastne vojake. Ob večih priložnostih, to niso bili le osamljeni incidenti. Dogajalo se je tako pogosto, da lahko rečemo, da gre za takšno politiko, če se vojaki umikajo,” je podkrepil razliko v miselnosti.
Pojedo tudi svoje, zato bodo pojedli tudi ameriškega predsednika ali podpredsednika, meni: “To niso naši zavezniki in nikoli ne bodo,” pove in svari pred naivno naklonjenostjo, ki sta jo Trump in JD Vance pokazala do Rusije. Ukinitev sankcij bi lakho privedla v velikanski dotok kapitala in tehnologije v Rusijo, ki bi se posledično okrepila in znova postala grožnja soseščini.
“Vsako premirje bodo Rusi izkoristili za regrupacijo,” ugotavlja ob tem, ko enaki očitki iz Moskve letijo proti Kijevu. Putin se je sicer pripravljen pogovarjati o prekinitvi spopadov, vendar le, če bo to vodilo v trajni mir, ob čemer pričakuje določena varnostna zagotovila in vzpostavitev vzvodov za vzdrževanje miru na način, ki bodo Rusiji po godu.
Komentar Roka Freliha: moralno ni pošteno, a realnost je taka
Nate Vance ima prav: Rusija je krvoločna in niti življenja lastnih ljudi ji ne pomenijo nič. S takšno mentaliteto ne more predstavljati zaveznice, saj vse okoli sebe vidi kot vazale ali (potencialne) sovražnike, zato se zdi naklonjenost Moskvi, ki sta jo izžarevala JD Vance in Trump, popolnoma zgrešena. A zaenkrat ni vse tako črno.
Spor v Beli hiši je bil s strani JD Vancea diplomatska polomija, Zelenski pa bi glede na svojo pozicijo že iz oportunizma moral brzdati čustva. Retorika medsebojne naklonjenosti med ZDA in Rusijo na prvi pogled ne predstavlja nič dobrega za Evropo, a v tej fazi še ne moremo narediti končnega zaključka.
Najverjetneje gre pri javnih izjavah voditeljev le za zadovoljevanje domače in svetovne publike, češ, kako se vsi strinjamo in kako smo vsi zmagovalci. Realna pogajanja se odvijajo drugje. Tam pa je nujno, da ameriški podpredsednik bratrančeva svarila vzame resno.
Kaj naokoli govorijo Trump, Putin in Zelenski, niti ni pomembno. Šteje le efekt. To je v dani situaciji potencialni mir, katerega zaenkrat vsi podpirajo, nihče pa ne ve, kdo in kako ga bo zagotovil. Putin govori o trajnem miru, kar pomeni, da bi morala mednarodna skupnost, čeprav okoli ovinka, pa vendarle, de facto priznati trajno rusko jurisdikcijo nad okupiranimi ozemlji. Če se s tem kdo ne strinja, ni za mir, bodo rekli v Moskvi.
Rusija in Ukrajina si ne zaupata, in le podpis na papirju ne bo dovolj. Porok stabilnosti bi lahko bila le prisotnost znatne tuje vojaške sile. Poljska, Nemčija, Francija, Italija in Združeno kraljestvo govorijo o napotitvi 30.000 vojakov v Ukrajino, kjer bi branili ukrajinsko infrastrukturo. Pravno gledano smo tu na na spolzkem terenu, saj bi se mirovna narava misije kaj hitro lahko spremenila v bojno, kar bi Rusija vzela kot vojno z Natom.
Najsmotrneje bi bilo uveljaviti predlog o premirju iz Ankare izpred treh let, ko sta sprti strani izbrali vsaka pol mirovnih sil: Ukrajina iz zahodne, Rusija iz rusko-kitajske sfere. Takšen načrt ima tudi največ možnosti, da ga potrdi VS ZN.
Moralno gledano ni pošteno, da agresor in žrtev enakovredno odločata o epilogu, a ob primernih pooblastilih bi tuji mirovniki lahko vzpostavili ravnotežje, ki bi prineslo mir. Žal je realno to največ, kar lahko žrtev iztrži.
Komentirajo lahko naročniki