Analizira: Rok Frelih
Evropi se obeta militarizacija. No, vsaj na papirju. Glede na dejavnosti starih in vzpon novih sil, ki Evropi niso vse naklonjene, je bil že skrajni čas. Potrebno pa je izpostaviti osnovne težave, ki Evropi to preprečujejo.
Na videz se vse začne in konča pri denarju, in financiranje povečanja vojaške moči Evrope naj bi se predvidoma napajalo iz dveh virov: posamezne države naj bi v okviru zavez tako Natu kot EU dvignile obrambne izdatke lastnih proračunov, 800 milijard pa je obljubljenih tudi iz evropskih sredstev.
Tu se govori o vzpostavitvi “vseevropskih” kapacitet, a pretekli neuspehi krepijo dvom v bruseljske vojaške projekte, medtem ko so se nekatere posamezne države stvari lotile resno. Poljska, na primer, napoveduje formiranje vojaške sile s pol milijona vojaki.
Kdor ima za soseda Rusa, dobro ve: če se Rusi ne bojijo nas, se moramo mi bati njih; ravnotežje je med hladno vojno zagotavljalo mir, sodobni pacifizem je omogočil vojno. Rusija bo po pričakovani vzpostavitvi miru v Ukrajini enormno vlagala v vojsko. In ne samo Rusija. Globalno gledano obstaja možnost, da se bo na nekaterih bojiščih potrebno zoperstaviti tudi drugim, trenutno močnejšim nasprotnikom.
Ne denar in tehnologija, problem kadri in miselnost
Da bo uspelo Poljakom ali Fincem, ne dvomim. Obstaja pa kopica držav, tudi Slovenija, ki se soočajo s skoraj nepremostljivimi težavami. Denar in tehnologija v Evropi nista problem, osnovne težave predstavljata zagotavljanje kadrov in miselnost.
Zmotno mišljenje, da je domoljubje fašizem in da pacifizem prinaša mir, je v evropski družbi povečini ubilo pripadnost in vojaško kulturo. To nas je naredilo brezzobe lahke tarče za kogarkoli z večjo vojaško silo.
Popolnjevanje oboroženih sil je družbeno in strateško pogojena specifika vsake posamezne države. Evropa ni ZDA, in izkazalo se je, da se je na našem kontinentu smotrneje zanašati na masovne kakor na butične vojske, zato gredo mnoge resne državi v smeri naborništva.
V Sloveniji pa bi kljub govoru o potrebnosti “družbenega in političnega konsenza” v danih razmerah to za vsako vlado najbrž pomenilo politični samomor. Tudi ostale države bodo brez sprememb sistema popolnjevanja težko dosegle potrebne cilje, če sploh.
Evropske težave se tu ne končajo: geopolitika se odvija na globalnem odru, in če hočemo vzpostaviti ravnotežje s kapacitetami kot so ZDA, Kitajska, Rusija ali Indija, moramo nastopiti kot enoten faktor.
Države kot sta Madžarska ali Bolgarija premorejo kapacitete povprečnega indijskega ali kitajskega mesta. Malo za šalo, ampak države, kot sta Slovenija ali Estonija, premorejo kapacitete neke srednje šole v takem mestu. In mi mislimo, da smo faktor na mednarodnem odru? Niti o svoji usodi ne odločamo, brez oboroženih sil pa še toliko manj.
Pretirani suverenizem nas bi v tem primeru drago stal, saj bi zunanje sile Evropo spravile v stanje balkanizacije. Evropa (ne le EU) je do neke mere že v tem stanju, saj prepotrebne politične enotnosti ni na vidiku, kar je v veliki meri zasluga bruseljske birokracije in ideološko motiviranih političnih kravjih kupčij.
Trenutno razmere kažejo v smeri krepitve posameznih držav ali multilateralnih zavezništev med njimi, medtem ko bi nekatere, konkretno Slovenija, nadaljevale s free-riderstvom, EU pa v praksi navznoter še vedno ne najde najmanjšega skupnega imenovalca in se navzven ne more postaviti na zemljevid kot globalna sila.
Če drugega ne, Evropa je po nekaterih hladnih tuših zadnjih mesecev končno spregovorila. Od besed k želenemu učinku pa se zdi še dolga pot.
Komentirajo lahko naročniki