»Dragi ljudje, ne nasedajte sladkim besedam, ki jih izreka zastrupitveni lobi, prav take besede je uporabljal Adolf Hitler in nacisti, ko so uvajali evtanazijo v nacistični Nemčiji.«
S temi besedami je pobudnik referenduma o asistirani samousmrtitvi Aleš Primc na četrtkovem soočenju na TV Slovenija vidno razburil zagovornike Zakona o prostovoljnem končanju življenja.
Primc pic.twitter.com/V0gf1qH0KP
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
Preverjamo, koliko je resnice v Primčevih besedah: so nacisti res uporabljali enako ali podobno argumentacijo in izrazoslovje?
Znano je, da je Hitler sicer sam podpisal ukaz, s katerim je zdravnike, ki so sodelovali v programu evtanazije, oprostil morebitnega pregona zaradi ubijanja, sicer pa sam ni javno govoril o evtanaziji.
Je pa propagandni stroj nacistične Nemčije leta 1941 pripravil propagandni film Obtožujem (Ich klage an), s katerim so želeli v javnosti normalizirati odnos do evtanazije, ki je bila za tedanjo nemško javnost precej kontroverzna tema.
Čeprav je fokus debate tedaj bil na evtanaziji, v tokratni referendumski kampanji pa je na asistiranem samomoru, se mnogi argumenti, izrečeni na soočenjih pred referenumom, dejansko zdijo precej podobni tistim, s katerimi so zagovarjali evtanazijo v nemškem propagandističnem filmu.
Poglejmo primere.
“Gre za pomoč bolnemu človeku iz sočutja, empatije, dostojanstva …”
pomagamo trpečemu človeku pic.twitter.com/fmlYnTgkLZ
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
In kako pravijo zagovorniki v nacističnem propagandnem filmu? “Obstajati mora dokaz, da je sam izrazil željo, da umre. In potem je to usmrtitev iz usmiljenja, ne pa umor”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“Ne odrečite te pravice tistim, ki trpijo neznosne bolečine”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“Bila je dobra smrt, ki je ubogo žensko odrešila bolečine”:
dobra smrt pic.twitter.com/cHjK6VfqvU
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“V državi, za kakršno se imamo, ima vsak pravico do dostojnega življenja in dostojne smrti”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“Če je nekdo smrtno bolan in bi raje umrl, zakaj bi vztrajal v življenju? Zdravnikom bi morali omogočiti, da takšnemu pomagajo”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“V vseh fazah sodeluje komisija, sestavljena iz zdravnikov …”
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“Ustanovljena mora biti komisija, zdravniški tribunali …”
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“Prav za te ljudi je napisan ta zakon. Na koncu bedita notar in socialno sodišče”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“To moramo prepustiti državi in sprejeti potrebne zakone … in zakonov nimamo zato, da bi ljudi odvrnili od moralnih dejanj, takšne moramo spremeniti”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
“to je nova etika: gre za nedotakljivost življenja vrednega življenja, ki jo lahko spremenimo v usmiljenje in pomoč pri končanju življenja”:
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 21, 2025
Kako pripraviti javnost, da sprejme samomor s pomočjo oziroma evtanazijo?
Film Obtožujem je bil pripravljen za prepričevanje javnosti, da bi sprejela evtanazijo bolnih, ostarelih, prizadetih in invalidov. Nemčija je program v precejšnji tajnosti začela izvajati leta 1939, skoraj ističasno z začetkom druge svetovne vojne, sprva v veliki tajnosti.
Do leta 1941 se je med ljudmi razvedelo, da država evtanazira določene posameznike, predvsem tiste, ki so bivali v zavodih, in javnost, s Katoliško cerkvijo na čelu, se je državni oblasti glede tega začela upirati. Tudi z namenom, da bi javnost pripravili na sprejem »nove etike« v odnosu do življenja tistih, ki so bili manj vredni življenja, je nastal film Obtožujem (Ich klage an).
Film govori o zdravniku, čigar mlajša žena je bila diagnosticirana z multiplo sklerozo. V zadnjem stadiju bolezni sicer talentirane pianistke, ji njen mož, zdravnik, pomaga na drugi svet, zaradi česar je obtožen umora. Pred obravnavo različni pravniki debatirajo o tem, ali gre za zločin, ali dejanje milosti.
Njihovi ključni argumenti so, da če je ona izrazila željo po končanju muk, potem ne gre za zločin, temveč plemenito dejanje, ki je zmanjšalo trpljenje uboge ženske. »Če je nekdo terminalno bolan, in bi raje umrl, zakaj ga ohranjamo pri življenju? Če nekdo zaprosi za smrt kot zadnjo obliki pomoči, kdo bi mu jo odrekel, zdravnikom bi moralo biti dovoljeno, da pomagajo.«
To ni citat predreferendumskih soočenj, pač pa iz filma obtožujem. Tudi tam ugotavljajo, da zdravniki ne bodo želeli sprejeti odgovornosti za to, zato »je potrebno postaviti komisije, sestavljene iz zdravnikov,« zadnjo besedo pri odločanju o usmrtitvah pa mora imeti država, še ugotavljajo nacistični sodniki. Ugotavljajo, da se tudi psom ob izteku življenje dodeli »milostni strel« da se ne mučijo, in da ljudi torej ne bi smeli tretirati slabše od živali.
Če je torej zakon tak, da preprečuje moralna dejanja po njihovi novi etiki, je zakon pač treba spremeniti.
V kolikšni meri so argumenti iz leta 1941 podobni temu, kar smo poslušali v mesecu referendumske kampanje, pa lahko presodi vsak sam.
Oglejte si soočenje na temo Zakona o asistirani samousmrtitvi med zdravnico mlajše generacije dr. Gajo Majo Klarendić in zdravniškim veteranom dr. Dušanom Kebrom:
Vam je ta objava všeč? Naša produkcija stane. Podprite nas s sklenitvijo naročnine. Za manj kot 5 € mesečno dobite dostop do premium vsebin – od specialnih Safarijev samo za naročnike, do dodatnih komentarjev, poglobljenih člankov in analiz. Več tukaj.
En odgovor na “Ali zagovorniki zakona o asistirani samousmrtitvi uporabljajo enake argumente, kot so jih nacisti? (video primerjava)”
Torej Nacisti in Komunisti – ISTI.
Komentirajo lahko naročniki