Bratje in sestre, zakaj ste verni, zakaj hodite v cerkev? Odgovor, da smo verni, ker želimo priti v nebesa, ne pokrije vseh razlogov našega verovanja. Niso namreč nekaj vredna le nebesa, ampak tudi sedanje življenje. To je Jezus pokazal s tem, je močno ovrednotil zemeljsko stvarnost, zato je apostolom napolnil ribiške mreže, množico nahranil s kruhom, bolne ozdravljal, žalostne tolažil, se družil z neuglednimi, Samarijanko in Zahejem, cenil pa je tudi pamet, zato si je vzel čas za učenega Nikodema.
Toda to, o čemer danes govori prerok Izaija, nima, vsaj tako se zdi, nobene realne podlage. V svetu, kakršnega poznamo, volk nikjer ne prebiva z jagnetom, panter nikoli ne leži s kozličkom, teliček in lev pa se tako različno prehranjujeta, da se ne moreta rediti skupaj. Ta preprost uvid nas navaja na misel, da Izaija opisuje idilo, ki se bo uresničila v večnosti, ko za obstoj ne bo več potrebno, da bi živali in ljudje drug drugega izrabljali in uničevali.
Izaija naj bi torej danes ne govoril kot pozneje Jezus, ki je bil v živem stiku z zemeljsko stvarnostjo, vedno polno žalosti in krvi, ampak naj bi risal obnovljeni Eden, rajski vrt, kakršen je bil pred grehom prvega človeka. Advent naj bi bil, tako bi lahko sklepali, v hrepenenju, da se bo trpljenje, s katerim je zaznamovano naše življenje, nekoč preobrazilo v veselje in sožitje med vsemi živimi bitji. Vprašanje torej je: ali je advent res osredotočen samo na hrepenenje po nebeški idili, kot nakazuje prerok Izaija, ali pa ima advent pomen tudi za našo sedanjost?
Do razjasnitve pridemo, če to, kar oznanja Izaija, povežemo s sv. Janezom, ki pravi, da je večna Beseda postala meso. To nam pove naslednje: s tem, ko je Božji Sin postal človek, je iz nebeške idile, iz raja, sestopil v ranjeni in krivični svet. Iz tega smemo sklepati, da moramo tudi Izaijevo oznanilo iz idilične nebeške prihodnosti, ko naj bil volk prebival z jagnjetom, potegniti v naše vsakdanjost. Z drugo besedo: Izaija torej ne govori samo o tem, kako bo nekoč, ko bo svet z drugim Kristusovim prihodom poveličan, marveč oznanja, da lahko volk in jagnje že sedaj prebivata skupaj, četudi se zdi to popolnoma nemogoče.
V Kristusu, izključno v njem, ne torej kjer koli, recimo v agnostični liberalni ali ateistični komunistični družbi, sta namreč večnost in sedanjost že povezani. Kajti Kristus je zakrament, stičišče večnosti in zemeljske resničnosti. Kar pomeni, da tudi Izaija, ki s podobami napoveduje Kristusa, govori hkrati o sedanjosti in večnosti: volk v neki obliki pri Izaiji že sedaj prebiva z jagnetom in kozliček s panterjem.
Tako so vero od nekdaj razumeli tudi krščanski umetniki. Njihove stvaritve, denimo ikone, so nasičene s simboli. Vsak simbol pa ima dvoj razsežnost: tisto, kar vidimo na platnu, in tisto, na kar nas simbol usmerja. Skozi ikone se namreč razodeva presežni svet, Božja skrivnost sama, ko večno vstopa v časno, neminljivo v minljivo. Ob pogledu na ikono doživljamo, kako se nebesa spuščajo na zemljo, kako mi skozi abstraktne like ikone vidimo tja, kamor smo namenjeni, motrimo tiste, s katerimi se bomo družili vso večnost, Marijo in svetnike.
Kaj ima Izaija z avtomobilsko in vojaško industrijo
Do te točke razmišljanja ob današnji Božji besedi smo verjetno še povsem skupaj. Toda na tem mestu je upravičen pomislek, ko lahko kdo ugovarja in pripomni: lahko je v cerkvi ali ob ikoni govoriti, kako se nam razodeva Božja skrivnost sama, kako se prešinjata časno in večno. Ali pa to velja tudi na drugih področjih našega življenja, na tistih, zaradi katerih smo danes v resnih skrbeh.
Recimo – zeleni prehod, ki je bil še pred enim letom prva zapoved Evropske unije. Po podnebni konferenci v Belému, v Braziliji, ki se je zaključila točno pred enim mesecem, se nam dogaja resen odmik od prelomne zelene ambicije. Evropska avtomobilska industrija, denimo, je zaradi manjšega povpraševanja, tehnološkega zaostajanja ter vse močnejše konkurence kitajskih vozil in ameriških carin zabredla v velike strukturne težave. Nemčija izgublja industrijo, svoj stoletni ponos in temelj moči, neizbežno za njo izgubljajo industrijo tudi druge države v Evropi.
Kakšen je odgovor na dramo, ki se pred našimi oči tako hitro zapleta? Evropska unija postaja vojni projekt. V tem projektu Evropa vidi odgovor na dramo. Slovenija na to pristaja, pa naj to hoče ali ne. Zdaj je oportuno govoriti samo še o osemsto milijardah za orožje. Ker ne bomo mogli tako kot še pred kratkim proizvajati avtomobilov, bomo izdelovali tanke, nekaj česar ne potrebujemo, vendar moramo zadovoljiti vojaške lobije in zagotoviti delovna mesta.
Če se sedaj vrnemo k Izaiji, težko rečemo, da se v sedanjih razmerah evropskega gospodarstva prešinja zemeljsko z nebeškim, človeška ljubezen z Božjo, nasprotno, velikanska skladišča vsakovrstnega novega orožja bodo tudi ljudem znova vsilila naravno rivalstvo med volkom in jagnetom, ko močnejši zdrobi kosti šibkejšemu, ko se panter, potem ko pogoltne kozlička, zadovoljno zlekne k počitku.
Preden bomo skušali najti kolikor toliko zadovoljiv odgovor, ki smo ga nakazali v začetku, se pomudimo še ob eni areni, sredi katere se nahajamo vsak dan, in nas prizadene še mnogo bolj neposredno in v živo, kot apatično opazovanje opustitve zelene vizije in zgražanje nad Evropo kot vojnim projektom. To je naš dom, ki ga vsakodnevno ogroža kultura zaslonov. Ko pride oče domov, utrujen po napornem delu v službi, mu godi, če se usede v fotelj, vzame telefon in se pomirja na tiktoku. Neizogibno ga že čez nekaj minut ogovori žena, seveda tudi sama utrujena, in ga kaj vpraša; morda že nervozna, s povzdignjenim in užaljenim glasom, ker čuti, da je spet sama za vse. Pogreznjen v podobe zaslona, je mož ni sposoben zares poslušati, kaj šele slišati njene prošnje, naj se dvigne, gre, recimo, v klet po krompir in steklenico olja. Otrok od daleč opazuje komunikacijo med očetom in mamo. Ker se takšen vzorec odnosa med starši ponavlja, ga otrok ponotranji. Ko ga eden od staršev vpraša, kako je bilo v šoli, zabrunda – dobro, smukne v svojo sobo, pograbi telefon, na njem premaguje potrtost, ker se v odnosu med mamo in očetom vedno kaj zatika, in se tako nehote pogreza v osamljenost, ki se postopoma pretvarja v zasvojenost.
Tako se komaj opazno v mnoge domove preslikava napetost in nestrpnost, ki vladata v evropski družbi, kjer je vse več orožja in vse manj medsebojnega spoštovanja, kjer vsi govorijo drug mimo drugega; in ker niso slišani, skušajo utišati drugega, da bi v javnem prostoru odmeval samo še njihov glas, samo še njihova politična agenda. V družbi in v družinah se krčijo možnosti sožitja, v katerem bi se levček in teliček skupaj redila, vse bolj pa postaja res to, kar je rekel Thomas Hobbes (1588–1679) v svojem Leviathanu (1651), da smo drug drugemu volk. Jagnje je vse bolj plaho, volk pa vse bolj aroganten.
V to zelo mračno realnost nam danes kliče Janez Krstnik: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo. Pripravite pot Gospodu.« Pot tistemu Gospodu, ki je ločilno steno nestrpnosti med nami podrl in na videz nepomirljivo nasprotje med panterjem in kozličkom preoblikoval v mirno sožitje. Vzorec, kako naj blažimo napetosti med skrajnimi političnimi poli, med vojnim projektom in solidarnostjo, je treba najprej vzpostaviti na mikro ravni, to pa je zakonska ljubezen.
Naj mož, potem ko je zaplaval v virtualni svet, vstane in pomaga ženi, da mu bo verjela, da misli iskreno, ko bo v večerni uri ugasnil televizijo in jo povabil, naj prisede; verjela, ko jo bo pogledal in predlagal, da zmolita desetko za svoje otroke, potem pa se ji opravičil in ji dal možnost, da spregovori, kar koli ji leži na duši. Vse seveda s ciljem, da bi se njuni duši srečali v Kristusu, da bi tista edinost neba in zemlje, ki je v Kristusu, po milosti prehajala v njuni duši, v njune misli in čutenje.
In če bosta tako naredila večkrat, dan za dnem, leto za letom, bosta drug drugemu vse manj volk, in vse bolj nežno in razumevajoče jagnje. Otrok bo intuitivno vedel, da je v odnosu med njunima staršema že navzoč prihodnji vek, da se tu in sedaj udejanja hrepenenje po ljubezni in zaupanju, kakršno je v Bogu. Tako bosta dežela in dom vse bolj polna Gospodovega spoznanja.
Komentirajo lahko naročniki