V Sloveniji se bolj splača ubiti človeka kot poškodovati Titov kip

Nedavni incident v Velenju, kjer je bil obglavljen kip Josipa Broza Tita, je sprožil burne odzive in razkril dramatične razpoke v delovanju slovenskega pravosodnega sistema.

Medtem ko so organi pregona v primeru poškodovanja kulturnega spomenika ukrepali bliskovito, se na Dolenjskem odvija prava drama, kjer zaradi proceduralnih napak in pomanjkanja dokazov po umoru Aleša Šutarja domnevno napačno identificiranemu osumljencu ni mogoče izreči kazni, pravi storilec pa morda sploh ne bo obtožen.

Dejan Steinbuch v kolumni za +Portal poudarja izjemno učinkovitost policije, ki je hitro izsledila storilca obglavitve Titovega kipa v Velenju. Odmevnost dogodka pojasnjuje z idejo, da je napad na Titov spomenik (ki ima za državo izjemen pomen) na neki način še vedno napad na državo.

Ne glede na to, da je Tito za Slovence “osrednji nacionalni nesporazum” in bi kipi, kot je tudi Kidričev v Ljubljani, morali končati v Muzeju 20. stoletja (ki ga Slovenija nima), se vandalizmu pripisuje izjemna teža.

V nasprotju z bliskovitim ukrepanjem v Velenju, pa primer Aleša Šutarja razkriva morebitno pravosodno katastrofo. Ugotovitev, da je bil priprt napačen osumljenec iz romske skupnosti, ki so ga morali izpustiti (in bo verjetno tožil državo), postavlja pod vprašaj celotno preiskavo.

Obstaja realna nevarnost, da policija in tožilstvo zaradi časovne oddaljenosti in uničenja dokazov ne bosta mogla zbrati dovolj dokazov za obtožnico zoper dejanskega storilca. Če bo primer padel, se bo uresničil zločin brez kazni, kar bi predstavljalo hud udarec za zaupanje v pravosodje.

Steinbuch zaključi, da incidenta razgaljata “najvišjo hipokrizijo” represivnega aparata: moškemu, ki je poškodoval kip, grozi 8 let zapora, nasilnežu, ki je ubil človeka, pa morda sploh ne bodo sodili.

Takšen absurden epilog, kjer se v Sloveniji “bolj splača ubiti človeka kot pa poškodovati (Titov) kip”, predstavlja idealno podlago za resno družbeno krizo nacionalnih razsežnosti, zlasti na Dolenjskem, kjer je družbena klima že tako “razgreta”.