Janković ni padel, samo zamenjujejo šerifa

Če verjamemo naslovnicam, se je v Sloveniji zgodil zgodovinski preobrat. Hišne preiskave, Tarča, dramatični inserti, govor o “nepristranski pravni državi”, ki se ne ustraši niti največjih. Če človek za trenutek pozabi, kje živi, bi skoraj pomislil, da smo v normalni državi. Potem pa si prebereš, kdo je v središču afere, in postane jasno: ne gre za katarzo, gre za upokojitveno žurko.

Zoran Janković ni od včeraj. Ni od Bellevueja, ni od zadnje domnevne podkupnine, ni od tega poletja. Je od Stožic, od farmacevtke, od padlih tožb, od zaključkov brez epiloga, od večnih “zastaranj”, od sodnih akrobacij, ob katerih je še cirkus videti kot resna institucija. Desetletja je bil dokaz žive teze, da je pravna država pri nas selektivna storitev. Na voljo je, a ne vsem. “Nad” njo pa se razprostira posebna cona nedotakljivosti, rezervirana za ljudi, ki jih sistem potrebuje.

Janković je bil dolgo alfa samec te cone. Sam je to večkrat zadovoljno povedal. Delal je, kar je hotel, postavljal, kar je želel, betoniral, kar je videl prazno. Mnogim Ljubljančanom je bil všeč. “Saj krade, ampak naredi,” je bila najbolj iskrena definicija mestnega patriotizma zadnjih let.

In zdaj naenkrat hišne preiskave, sum podkupovanja pri gradbenih dovoljenjih, razkritja o hobotnici in povezavah. To ni preobrat moralne drže. To je preobrat v razmerju moči. Nihče me ne bo prepričal, da se je pravna država po naključju zbudila točno zdaj in da je Bellevue prvi in edini primer, kjer naj bi se nekdo spomnil, da se gradbena dovoljenja ne izdajajo v zameno za “usluge”. Razlika med prej in zdaj ni v tem, kaj se je počelo, temveč v tem, kaj se je smelo videti.

Nihče me ne bo prepričal, da se je pravna država po naključju zbudila točno zdaj in da je Bellevue prvi in edini primer, kjer naj bi se nekdo spomnil, da se gradbena dovoljenja ne izdajajo v zameno za “usluge”.

Na nacionalni ravni smo ta premik že videli. Ko je Robert Golob starosti našega tranzicijskega sistema pred televizijskimi kamerami svetoval, naj se malo umakne in ne “dela škode”, je to bil javni simptom istega procesa. Generacijska menjava v levem delu političnega spektra je bila do sedaj vedno elegantna. Starih kadrov se ne upokoji, stari kadri se “odložijo”. Po možnosti v kakšni komisiji, inštitutu, veleposlaništvu. Če to ne gre več, se jih zamenja s pomočjo istih mehanizmov, ki so jih desetletja ščitili.

Janković ni postal problem zato, ker bi se sistem nenadoma odločil, da podkupnine niso sprejemljive. Postal je problem, ker je začel ovirati ambicije naslednikov. Ljubljana je prepomemben dragulj, da bi ga prepustili človeku, ki ima svoje mreže, svoje podjetnike in svoje navade. Treba ga je prebarvati, osvežiti, “posodobiti”. Ni lahko novega šerifa pripeljati, dokler stari še vedno sedi v salonu. Zato ga je bilo treba vsaj malo oslabiti.

Janković ni postal problem zato, ker bi se sistem nenadoma odločil, da podkupnine niso sprejemljive. Postal je problem, ker je začel ovirati ambicije naslednikov.

V Sloveniji je ena konstanta: veliki medijski in sodni “preboji” so dovoljeni in spodbujeni, kadar koristijo pravim ljudem. Jankovića so napadali že mnogi. Raziskovalni novinarji, opozicija, nekaj pogumnih posameznikov. Rezultat je bil vedno isti: “zadeva je zastarala, sodišče ni ugotovilo kaznivih dejanj, pomanjkanje dokazov”. Zdaj pa naenkrat sistem deluje. Tarča, tožilstvo, policija, resni portali, vse na isti frekvenci. Vetru je nekdo spremenil smer. Ostali so to samo zavohali.

To ne pomeni, da sumov ni. Ravno nasprotno. Pomeni pa, da način in časovnica govorita o nečem širšem. O tem, da je Ljubljana vedno bila in ostaja posebna republika v republiki. Mesto, kjer se balkanska logika denarnih tokov sreča z “naprednimi” fasadami. Navzven mesto koles, festivalov, kulturnih dni in mestne znamke. Navznoter mesto, kjer v občinskih pisarnah in v pravih gostilnah nastajajo posli, ki jim nihče ne ve vsega ampak ima nekaj od tega.

Nikoli “Zoki”

Mestna raja gospoda je pri tem svojevrsten fenomen. Zvesto je volila svojega župana, si kupovala stanovanja, hodila na koncerte in se hudovala nad Janšo. Največji tranzicijski in politični kriminalec je bil vedno nekdo drug, nikoli “Zoki”. Nenadoma pa ti isti ljudje odkrivajo, da je kralj morda rahlo razgaljen. Ne preveč, toliko, da se lahko zdaj brez slabe vesti navdušujejo nad novim obrazom, ki bo moral priti. Varno vedo, da v Ljubljani praznine ne bo.

Zato so interpretacije, da zdaj vidimo “pravo moč pravne države”, milo rečeno romantične. Pravno državo bomo videli, ko bo enako pozorna na vse. Na župana prestolnice, na premiera, na direktorja državne firme, na strankarskega botra, pa tudi na malega podjetnika, ki mu davčna kaplja za vrat zaradi napake v obrazcu. Ko bo kriterij enak. Ko bo ista energija vložena v Stožice in v Trento. V Bellevue in v kakšno belokranjsko zadevo, kjer ni nobenega volilnega bazena, le kmet in njiva.

Za zdaj gledamo predstavo. To, da je v istem sistemu mogoče v nekaj dneh vrniti glavo na Titov kip, je najboljša metafora. Ni problema, glava pade, glava se privije nazaj, svet gre naprej. Tudi ob morebitnem padcu Jankovića bomo videli isto logiko. Mreže ostanejo, urbanistični refleksi ostanejo, apetiti ostanejo. Samo glava se zamenja. Namesto stare patine pride nova frizura. Isto telo, svež obraz. Kot Titov kip v Velenju: vedno malo prebarvan in ubranjen.

To, da je v istem sistemu mogoče v nekaj dneh vrniti glavo na Titov kip, je najboljša metafora. Ni problema, glava pade, glava se privije nazaj, svet gre naprej.

Ploskajo temu samo še večni optimisti in tisti, ki imajo od tega korist. Prvi zato, ker še verjamejo v pravljico o sistemu, ki se bo nekoč “sam od sebe” očistil. Drugi zato, ker vedo, da se zamenjava šerifov ne dotika njihovega položaja. Kanal ostaja, voda teče, samo plakat nad strugo se zamenja.

Zato ni vprašanje, ali je Janković kriv ali ne. Odgovor je naloga sodišč. Vprašanje je, ali smo sposobni videti, kako tranzicijski sistem izbira trenutke in tarče. In ali bomo po “velikem razkritju” spet zadovoljni z malo kozmetike. Nova fasada, nov slogan, novi “sredinski” obraz, ki bo, tako kot stari, znal zelo dobro razumeti zase in za svoje prijatelje, kje se v Ljubljani konča javni interes in začne zasebni.

Dokler bomo pristajali na to, da se zakoni v polni strogosti izvajajo samo nad tistimi, ki niso del kroga, bomo imeli vedno dve Ljubljani. Eno z razglednic in drugo z računov. Prva bo imela bleščeče kampanje, druga betonirano »resnico«. In vsakič, ko bomo gledali, kako sistem lovi svojega lastnega šerifa, se vprašajmo, ali res lovi njega ali samo utrjuje svoj refleks. Tega pa Ljubljani in Sloveniji ne moremo več privoščiti.