Izvolitev novega papeža se primerja z imenovanji najpomembnejših svetovnih voditeljev in le-te celo presega. Nič čudnega torej, da so se namnožili komentarji, ki poskušajo v naprej čim bolje predvideti usmeritve in dejanja novega papeža.
Pojavila pa so se tudi nekatera vprašanja, celo obtožbe. Tri velja izpostaviti in na kratko komentirati.
Bo preveč konzervativen?
Enega od katoliških duhovnikov je denimo te dni javno skrbelo, da se je Leon XIV. v loži bazilike svetega Petra pojavil »z znamenji oblasti,« ne v navadnem belem talarju, kot pri papežu Frančišku. Tudi pronicljivi komentatorji nekega bloga zadnjih dni so mrzlično iskali nekaj, kar bi novega papeža diskreditiralo. In menda našli. Tako smo lahko poslušali, da »se je spet pojavil z zlato verigo, v starem ornatu,« zmotilo jih je tudi njegovo ime, ker da kaže, da bo poskušal pokristjaniti moderna gibanja, kakor Leon XIII., obtožili so ga tudi »ledene govorice telesa,« ker da je bila med ljudmi in papežem nemudoma »steklena pregrada«.
Temu katoliškemu in tipično proti-katoliškemu nakladanju seveda ni dosti pomoči, saj pravzaprav ne moremo sklepati ničesar drugega kot to, da nekateri niso razumeli, da Cerkev potrebuje vedno novega naslednika svetega Petra, ne pa reinkarnacije papeža Frančiška. Frančišek si je pridobil takšno priljubljenost, da so se še proti-cerkveni komentatorji odločili počivati v njegovi senci. To bo odslej stalna težava. Novi papež res nima lahke naloge, saj ga bodo stalno secirali po kriterijih, ki so jih v glave ljudi vbili mediji, ne glede na realnost.
No, meni je bila pojava na balkonu svetega Patra prav simpatična. Ena sveta oprava gor ali dol, papež je nastopil mirno, jasno, zdi se tudi, da ima nek program v sebi in da se v novi službi nevsiljivo, ponižno, pa vendarle dobro počuti. Nič ne bo narobe, če bo Cerkev malo manj stalo varovanje celega nadstropja neke hiše, če se vrne nekaj lepote bogoslužja in če papež tudi na zunaj, ne samo preko izvršnih ukazov, pokaže svojo službo.
Je papež Trumpov?
Zanimiva je bila neka oseba, ki mi je kmalu po izvolitvi razlagala, da ji je pri novem papežu nekoliko zoprno to, da je Američan: »Trump in to, saj veste. Ne pravim, da ima to vpliv, ampak je pa PR-ovsko malo nepremišljena poteza.«
Odgovoril sem, da mi to smrdi po rasizmu, saj res ne vem, kako lahko nekdo papeža prvenstveno ocenjuje skozi oči narodnosti. Da bi ga povrh vsega tega ocenjeval še zaradi trenutnega predsednika domače države, je pa sploh absurdno.
Je pa seveda res, da je to padlo na pamet mnogim, ker je predsednik Trump pač močna osebnost, ki v dobrem in slabem pogosto razburka medije. Res je seveda tudi, da narodna pripadnost vsaj klišejsko nedvomno vpliva na vsakogar izmed nas. Odločitvam papeža Frančiška smo pogosto pripisovali začinjenost z impulzivno »argentinskostjo«, Benediktovo umirjenost pa razumevali v kontekstu z nemške natančnosti in odličnosti.
Nekaj drugega pa je izrecno politična interpretacija papeža. Podobno, kot sem prejšnji teden ugotavljal za konklave, pogosto velja tudi za papeža: papež in Cerkev sta pač mnogo več od narodnosti. Novi papež pa je sploh zanimiv, ker je večji del svojega življenja preživel v misijonih in je zato sicer Američan, ni pa klišejsko ameriški, kar je pokazal takoj, ko niti ni uporabil domačega jezika, temveč dva druga.
Tudi nakladanje o tem, da kardinali tako ali tako ne bodo izvolili Američana, je posrečeno padlo v vodo in nekatere zbudilo iz srednjega veka, ko so se vplivne družine in narodi prepirali za papeški prestol. V izvolitvi Leona XIV. je očitno, da je kardinale zanimalo vse prej kot pa narodnostna pripadnost ter neki predsednik, ki ga prav kmalu ne bo več na svojem mestu.
Obtožbe na račun neustreznega ravnanja škofa Prevosta
Takoj je bilo tudi opaženo, da ima Robert Francis Prevost obteženo kartoteko pri obravnavanju dveh primerov spolnih zlorab in prikrivanja le-teh.
Ena od obtožb, s katerimi se je soočal, prihaja iz zelo vprašljivih krogov. Prevost je reagiral pravilno, je bilo ugotovljeno.
Zdi pa se, da je ena od obtožb o hudih napakah pri obravavanju dobro utemeljena. Leta 2000 je Prevost kot provincialni vodja avguštincev v Chicagu dovolil (ali ni preprečil), da bi James Ray – duhovnik, ki je bil obtožen zlorab – živel v avguštinski rezidenci v bližini osnovne šole. Čeprav je nadškofija Chicago opozorila na Rayeve omejitve, Prevost šole o tem menda ni obvestil. To se je zgodilo dve leti preden je eksplodirala kriza spolnih škandalov v Bostonu leta 2002.
Naj ne bo pomote: ravnanje Prevosta je bilo v luči dosegljivih podatkov sicer skladno s takratnimi predpisi, a vendar neuspešno. Lahko bi bilo tudi ogrožajoče.
Od takrat se je marsikaj spremenilo, tudi Prevost se je pozneje večkrat izkazal kot nekdo, ki dela red na področju spolnih zlorab. Vsekakor pa bo Leon XIV. moral dokazati, da je pripravljen in sposoben voditi Cerkev v tem pogledu. Upamo, lahko, da so kardinali zanalašč izbrali nekoga, ki se je v zgodovini svojih vodstvenih služb naučil, kako ravnati in pri tem storil tudi napake. Upamo lahko, da je vse to pravzaprav obet izkušenega in uspešnega boja Cerkve na področju spolnih zlorab.
Komentirajo lahko naročniki