To so trije novinarji, ki so »gledali stran«, ko jim je Golobov odvetnik nagnal kolegico s Tarče

Razkrivamo imena treh novinarjev, ki so ob incidentu v pisarni odvetnika Stojana Zdolška ostali tiho. In se sprašujemo, zakaj niso protestirali oziroma skupaj z “izgnano” kolegico javne televizije Vanjo Gligorović zapustili sejne sobe, kjer je zastopnik predsednika vlade Roberta Goloba kasneje v imenu svojega klienta podal enostransko interpretacijo odprtih primerov pred KPK in tožilstvom.

Ko je odvetnik predsednika vlade še pred začetkom izjave za medije zahteval, da prostor zapusti novinarka oddaje Tarča, se nista zgodila le bizaren incident enega najbolj znanih odvetnikov v državi in javna sramota predsednika vlade. Zgodil se je tudi trenutek, ko je novinarski poklic – v demokraciji naj bi bil nekakšna četrta veja oblasti – pokazal, da se pod težo političnih in lastniških pritiskov maje od znotraj.

V prostoru so bili štirje novinarji. Eden je moral oditi. Trije so ostali. V dobrih treh minutah se je pokazalo, kako globoko je načeta solidarnost med tistimi, ki bi morali skupaj varovati pravico javnosti do obveščenosti.

Novinar javne televizije – molk znotraj sistema

Vloga novinarja Roka Šuligoja je v tej zgodbi ključna. Novinar javne televizije, dolgoletni obraz “nacionalke”. Glede na to, da je bila iz prostora odstranjena njegova kolegica z iste televizije, bi bilo upravičeno pričakovati, da bo vstal prvi. In s tem pokazal, da javna radiotelevizija še vedno pomeni simbolno hrbtenico javnega interesa.

Pa ni vstal. Namesto da bi zaščitil poklic, je izbral molk in zaščitil oblast, ki je izvedla nedopusten pritisk. Zgodovinski pregled njegovega poročanja o politično občutljivih zgodbah – tudi nedavno, ko je poročal o domnevi obvodnega financiranja ene od opozicijskih strank – kaže, da mu poguma v določenih primerih ne manjka. Zato je bil molk tokrat še težje razumljiv.

To ni bila zgolj osebna napaka novinarja, ki ga po nekaterih informacijah z vladajočo stranko Roberta Goloba posredno povezujejo tudi drugačne, bolj intimne pretekle vezi. Šuligojeva odločitev, da ostane tiho in obsedi, je globoka institucionalna rana. Ko novinar javne hiše ob napadu na svojo kolegico pogleda stran, trpi javni servis, ki ga zastopa.

Nesprejemljiva zahteva odvetnika Zdolška in “otopela” reakcija kolega Gligorovićeve z RTV, Roka Šuligoja, je dobro vidna v spodnjem video posnetku, ki ga je posnel Vladimir Vodušek:

pic.twitter.com/CKYD2gCUEe

— Spremljamo (@spremljamo_tw) October 9, 2025

Novinarka komercialne televizije – čuvaj, ki ni zalajal

Novinarko POP TV Žano Vertačnik najdete med dobitniki novinarskih nagrad za leto 2023. Nagrado “čuvaj/watchdog” Društva novinarjev Slovenije je prejela, ker naj bi se med katastrofalnimi poplavami na Koroškem, kot so zapisali v utemeljitvi, “s snemalcem odpravila tja, kamor ni bilo mogoče”. Njeno uredništvo pa je ob tem o njej zapisalo, da »gre za koroški komet, ki je zadel slovensko medijsko sceno in pustil neizbrisno sled«.

Zato je bil njen molk pred odvetnikom, ki je iz prostora odstranil kolegico, toliko bolj simboličen. Novinarka, ki je po mnenju kolegov zablestela med poročanjem o naravni katastrofi, se je pred politično katastrofo raje umaknila v tišino. Ironija, ki jo težko spregledamo: avgusta 2023 je poročala o vodi, ki je grmela po dolinah koroških hudournikov. Tokrat pa tiho opazovala, kako nebrzdana plima politične moči utaplja poklic, ki naj bi ga branila.

Zanimivo, ravno Vertačnikovi je januarja letos, ob robu tradicionalnega romanja leve politike v Dražgoše, prvi predsednik republike Milan Kučan rekel takole: »A s Pop TV ste? Imate še službo? Danes je to vse dinamično – sad te ima, sad te nema.« Kučanov komentar je bil povezan s politično pogojeno menjavo dolgoletne odgovorne urednice informativnega programa POP TV v dneh pred tem.

Morda je bilo vse skupaj res mišljeno le v šaljivem tonu, a mlade in manj izkušene novinarke lahko takšne besede hitro zaznamujejo. In kot da bi se to v primeru Vertačnikove res zgodilo. Strah pred tem, da “bi te jutri ne bilo”, je postal oblika samocenzure. Ob tem se velja zazreti v prihodnost in se vprašati, ali bo Vertačnikova čez čas morda sposobna na dogajanje tega tedna pogledati “z drugačnimi očmi”, se soočiti z napako in se odzvati drugače?

Veteran z obrobja – pragmatizem po nevihti

Tretji novinar v prostoru je veteran – Vladimir Vodušek.

Za seboj ima dolga desetletja izkušenj, a tudi dolgotrajno sodno zgodbo, ki ga je potisnila na rob medijske scene. Opran krivde, a zaznamovan. Njegov položaj je krhek, njegova neodvisnost pogojna. Ko sedi v prostoru z odvetnikom najvplivnejšega politika v državi, ki ga je tja osebno povabil, je njegova tišina razumljiva. A to nikakor ne pomeni, da je sprejemljiva.

Pragmatizem, ki ga je v teh letih izklesala želja po preživetju, ni enak profesionalnosti. Je le dokaz, da se novinarji, ko izgubijo podporo uredništev in kolegov, začnejo boriti vsak zase. V tej borbi pa se izgubljata poklic in občutek za skupnost.

Odlična prispodoba stanja

Tistega dne se je v sejni sobi na Dalmatinovi ulici v Ljubljani zgodila Slovenija v malem.

Na eni strani odvetnik oblasti, ki določa, kdo sme postavljati vprašanja in kdo ne. Na drugi strani novinarji, ki se s tem tiho strinjajo.
Med njimi pa praznina – tisti prostor, ki bi ga morala napolniti solidarnost in skupnost, je ostal grozeče prazen.

Če novinarji obsedijo, ko iz prostora odstranijo njihovega kolega, ne izgubijo samo obraza, izgubijo razlog, da sploh obstajajo. V takšni skupnosti politika zmaguje brez napora.

Dogodek v pisarni Stojana Zdolška zato ni bil samo incident. Bil je simptom. Pokazal je, da se občutek za skupnost v Sloveniji izgublja. Namesto javnosti dobivamo otoke, ki med seboj tekmujejo. Javna hiša tu, komercialna televizija tam, nišni portali nekje ob robu. Medtem ko se ti otoki med seboj merijo z “ratingi in kliki”, politična plima ruši vse pred seboj.

Nekaj namesto epiloga

Nekdo je moral zapustiti prostor, ker je zastopal oddajo, ki po mnenju oblasti “preveč sprašuje” ali pa “ne sprašuje prav”. Trije so ostali, ker se jim ni zdelo vredno tvegati. To ni bil samo incident – bil je ogledalo. V njem smo lahko videli, da je pogum postal valuta z nizko kupno močjo.

A obstaja tudi droben žarek upanja: v tem, da se o dogodku sploh pogovarjamo. Da si kdo še vedno drzne vprašati, zakaj so ostali trije pogledali stran. Novinarstvo umre šele takrat, ko tega nihče več ne vpraša.

Soba, v kateri so – po odhodu kolegice – obsedeli novinarji in Golobov odvetnik ni samo metafora slovenskega novinarstva. Je metafora slovenske države. Države, v kateri se izbrani novinarji skupaj z oblastjo udobno namestijo v tišini, javnost pa ostane zunaj, pred zaprtimi vrati.