Na Zahodu nič novega, bi rekli. Zdravstvo naprej pada, Golob naprej pleše, karavana gre naprej.
Pa ni čisto tako.
Te dni poslušamo o skorajšnjem zaprtju urgentnih centrov. Najprej Trbovlje, potem Slovenj Gradec. Odhajajo internisti, odhaja primarni nivo, urgentnih zdravnikov ni. Pred časom pa smo videvali več stometrskih vrst pri vpisovanju k novim zdravnikom, ki jih je tako malo, da se odhodi ponekod sploh ne uspejo pokrivati. Se zdi, kot da vlada vsesplošni kaos. In veste kaj? Ja, kaos je – čisti kaos, ki ga ne moremo več blažiti. Pojdimo po vrsti:
Urgentni centri so pogruntavščina, ki se na papirju dobro sliši. Kraj, kamor vsak lahko pride in dobi zdravstveno oskrbo. V praksi pa tega sistema nismo dobro vpeljali. Hrbtenica urgentnih centrov so urgentni zdravniki, ki jih ni. Ni jih, ker so njihove naloge prepogosto nedorečene in jih zato različne ustanove zaposlujejo za različna dela: ponekod gledajo manj prizadete paciente na SNMP, ponekod prevzemajo vse delo na urgenci, v kakšnih zdravstvenih domovih pa pokrivajo zgolj tisto urgenco, ki gre z rešilcem na teren.
Izobražujemo vrhunske in predane specialiste, ki jih že med specializacijo preobremenjujemo do izgorelosti. Zato jih je malo. Posledično glavnino dela v urgentnih centrih prevzemajo bolnišnični zdravniki za bolj prizadete paciente in tiste z napotnicami ter specialisti družinske medicine za manj prizadete paciente na SNMP. Ker so oboji specializirani za svoja področja in manj za urgentna stanja, so delovišča urgentnih centrov za njih manj optimalna in jih posledično ne delajo radi.
Izobražujemo vrhunske in predane specialiste, ki jih že med specializacijo preobremenjujemo do izgorelosti. Zato jih je malo.
Posledica tega je, da se jih veliko izogiba delu na urgenci. Tu nastajajo spori med strokami, češ kdo gleda koga, kam spadajo pacienti po kakšni triažni matriki, itd. Vsak je preobremenjen in pač poskuša preživeti. Ko pridete na urgenco, boste torej videli veliko mladih zdravnikov, z nadzorom ali brez, ki pokrivajo najbolj nujna mesta urgentnih centrov – mladi se najmanj upirajo. Če temu prištejete, da primanjkuje družinskih zdravnikov, internistov in specialistov praktično vseh ostalih strok, ter če še prištejete, da je plačilo še vedno slabo in da v urgentne centre zaide vsak, ki se mu ne ljubi čakati pri svojem zdravniku – dobite zmes, ki je nihče ne mara.
Bodo birokrati prepovedali še pomanjkanje zdravnikov?
V Trbovljah so rekli, da se tega ne gredo več: preobremenjeni bolnišnični zdravniki ne morejo prevzeti vsega bremena, ki pride v njihov urgentni center. Zdravstveni dom pa tudi ne more pokriti svoje urgence za celo regijo poleg svoje dežurne ambulante. Okoliški zdravstveni domovi pa nočejo imeti stika s slabo urejenimi urgentnimi centri.
Birokrati z Ministrstva za Zdravstvo pa so se na slabo zamišljen in katastrofalno izpeljan sistem odzvali tako, kot znajo: prepovedali so zapreti UC Trbovlje. Sancta simplicitas! Kot da bi z birokratsko prepovedjo naenkrat rešili škodo, ki jo namerno delajo že ves mandat. V naslednjem krogu bodo prepovedali pomanjkanje zdravnikov. Za vikend pa bodo prepovedali slabo vreme. Kako, da se tega nismo spomnili prej?
Na drugi strani so družinski zdravniki, ki jih tudi primanjkuje. Ambulante so prepolne, razpisi pa so majhni, zato da ne ostaja preveč prostih mest, ker bi to v javnosti izgledalo slabo. Kaj so birokrati predlagali? Ja, še več pacientov stlačit v vsako ambulanto, da bodo ja vsi na papirju imeli zdravnika. Če bo ta zdravnik imel za njih tri minute na leto pa jih na Ministrstvu ne zanima.
Zadnja leta celo hodimo na zaposlitvene sejme v Bosno in Srbijo iskat zdravstveni kader, ker niti tujih zdravnikov in sester ne dobimo več. Plače so pri nas slabše kot na Hrvaškem in v Avstriji, zato se morebitni interesenti ustavijo že južno od nas ali pa bolj severno. UKC Ljubljana je objavil, da potrebujejo 400 medicinskih sester, dobili so jih devet. Če moraš zaposlitev tako vneto oglaševati, potem že ni dobra.
Paralelno vesolje Roberta Goloba
Ob tem v nebo vpijajočem kaosu pa je Golob v svojem paralelnem vesolju, kjer še vedno bije svoj boj z zdravstvenimi delavci. Nekaj podpore ta vojna zagotovo ima, predvsem pri nevoščljivih in običajno neuspešnih ljudeh, ki uživajo v tem, da gre še komu slabo. A večina ljudi, s katerimi govorimo, vladno početje obsoja, a se bojijo spregovoriti, ker je ta vlada znana po svoji maščevalnosti. Meni se je že kar nekaj ljudi opravičilo, da so volili Goloba. Pravijo, da nikoli več novih obrazov, ki nikoli ne polagajo računov za nastalo škodo. Lepo, fajn.
Večina ljudi, s katerimi govorimo, vladno početje obsoja, a se bojijo spregovoriti, ker je ta vlada znana po svoji maščevalnosti.
A škoda ostaja. Zato ne moremo reči, da je stanje enako kot prej – vsak teden je stiska v ambulantah, bolnišnicah in urgentnih centrih malenkost večja. Iz tedna v teden se to skoraj ne opazi – tu pa tam odide kakšen zdravnik, drugi postopno nehajo prekomerno dežurati, tretji pa več časa posvečajo družini. Čakalne vrste se daljšajo po dnevih; kakšna je razlika med 320 dnevi in 345 dnevi čakanja na pregled? Premajhna, da bi vas razjezila. Pa bi vas morala, ker v tem dolgem čakanju lahko nek tumor zaseva, neka žila se zamaši ali nek sklep dokončno odpove.
Težko bodo rekli, da vladne kaste nismo opozorili. Si predstavljate še en tak mandata v prostem padu? Vsa stroka enotno kriči, da se sistem razkraja, posledice so vsakič večje in bolj očitne. Kako slabo mora biti, da se boste tudi vi aktivirali? To je moje vprašanje za vas.
Komentirajo lahko naročniki