Slovenija je pred pragom ekološke in javnozdravstvene krize zaradi prenatrpanih deponij in pomanjkanja sistemskih rešitev za ravnanje z gorljivimi odpadki.
Požari kot simptom globlje težave
10. marca letos je eden največjih požarov v zadnjem desetletju ponovno razkril nevzdržno stanje slovenskega sistema ravnanja z odpadki. V Centru za ravnanje z odpadki Puconci je izbruhnil obsežen požar, ki ga je štiri ure gasilo 94 gasilcev iz 18ih enot. Celotna intervencija je trajala tri dni in pol. Gorelo je na 4.500 kvadratnih metrov površine, kjer je bilo skladiščenih 3.500 ton odpadkov.
Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) je opozarjal, da ob požaru nastanejo različne škodljive snovi, ki lahko ob vdihavanju pustijo tako kratkoročne kot dolgoročne posledice. Škodljive snovi se posedajo tudi na hrano, zato je pomembno, da izpostavljene hrane ne zaužijemo. Prav tako delci lahko onesnažijo podtalnico in prek nje pitno vodo.
Požar ni bil nesreča – bil je neizbežna posledica let kopičenja lahkih frakcij (gorljivih odpadkov, ki niso primerni za reciklažo) na deponijah, kjer se ti materiali v vročem vremenu ali zaradi mehanskih pritiskov samovžigajo. Slovenija teh frakcij ne zna in ne more sproti predelovati – domače kapacitete so premajhne, izvoz v tujino pa vse bolj negotov in drag.
Pomanjkanje sežigalnic – sistemska praznina
Trenutno ima Slovenija le eno delujočo sežigalnico komunalnih odpadkov – v Celju, ki letno obdela približno 30.000 ton in s tem pokriva komaj 10–15 % potreb države, predvsem Savinjsko dolino. Imamo še sosežigalnico v Anhovem (Alpacem Cement). Skladno z lani sprejetim Zakonom o varstvu okolja, je vlada 20. junija potrdila paket dveh uredb in pravilnika, ki zaostruje obratovanje in spremljanje naprav za sežig in sosežig.
V Alpacem Cementu morajo za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja zaprositi v štirih mesecih, ko bodo to dovoljenje dobili, pa imajo po zakonu štiri leta časa, da temu prilagodijo še obratovanje. Preostanek odpadkov Slovenija izvozi, kar pa se pogosto izkaže za nezanesljivo rešitev – ob vsakem zastoju ali odpovedi izvoza se deponije hitro napolnijo do roba.
Simona Biro, direktorica Centra za ravnanje z odpadki Puconci, je opozorila na stroškovno neučinkovitost izvažanja odpadkov v tujino: “Moramo se zavedati, da se pogovarjamo o Švedski, Nizozemski, Danski, Grčiji, torej zelo oddaljenih državah, kar pomeni tudi dodatne stroške.”
Ministrstvo za okolje sicer že več kot desetletje načrtuje izgradnjo dveh večjih sežigalnic v Ljubljani in Mariboru, vendar sta oba projekta ujeta v kolesju birokracije, civilnih nasprotovanj in pomanjkanja politične volje. Analiza ministrstva iz leta 2021 ocenjuje, da bi Slovenija za pokritje vseh potreb potrebovala vsaj tri sodobne sežigalnice z zmogljivostjo obdelave 120.000 do 150.000 ton odpadkov letno – kar pomeni, da bi tudi po izgradnji načrtovanih obratov država še vedno zaostajala za lastnimi potrebami.
Zbornica komunalnega gospodarstva: Javni sistem sežiganja nujen
Direktor Zbornice komunalnega gospodarstva Slovenije (ZKGS) Sebastijan Zupanc je po požaru v Puconcih povedal: “V zbornici že vrsto let opozarjamo na sistemski problem, da v Sloveniji enostavno nimamo zadostne kapacitete za energetsko izrabo odpadkov. Če smo na eni strani za področje zbiranja komunalnih odpadkov in obdelave komunalnih odpadkov izjemno dobro organizirani ter imamo tudi ustrezno infrastrukturo, nam pa pri sežiganju odpadkov ta infrastruktura manjka.”
Zadnji dve leti poteka priprava nove uredbe o opravljanju obvezne državne gospodarske javne službe sežiga komunalnih odpadkov, na podlagi katere naj bi bile razpisane koncesije za izvajanje službe za Osrednjeslovensko, Štajersko in tudi Savinjsko regijo. Gre za tri objekte za energetsko izrabo odpadkov – poleg Celja bi izgradili sežigalnici tudi v Ljubljani in Mariboru.
“Tudi če danes sprejmemo neko rešitev oz. podelimo te koncesije in zagotovimo sredstva za gradnjo, bomo ob predpostavki, da bo splošna javnost temu naklonjena, potrebovali pet do sedem let, da se objekti umestijo v prostor,” je marca letos povedal predsednik Združenja predelovalcev komunalnih odpadkov GIZ Slocero Maksimiljan Tramšek.
Okoljski in zdravstveni vplivi: nevarnosti niso več skrite
Po podatkih Agencije za okolje se na slovenskih deponijah letno kopiči okoli 80.000 ton gorljivih frakcij, ki niso predelane ali odpeljane. Te količine rastejo, saj je delež reciklaže že dosegel zgornjo mejo realnih zmožnosti, medtem ko končna obdelava stagnira.
Podatki NIJZ opozarjajo, da je ob večjih požarih na deponijah odpadkov v preteklih letih zaznati porast obiskov pri zdravnikih zaradi draženja dihal in alergij. Dolgotrajna izpostavljenost emisijam iz gorenja tovrstnih materialov lahko vodi do povečanega tveganja za raka, bolezni dihal in reproduktivne motnje.
Pet predlogov, ki bi jih morala država nemudoma uresničiti, da bi zmanjšala možnost požarov na deponijah:
- Vzpostavitev javne službe za energetsko izrabo odpadkov, ki bo omogočila trajno in zanesljivo obdelavo gorljivih frakcij.
- Izgradnja vsaj treh sodobnih sežigalnic, vključno z Ljubljano in Mariborom, ob hkratnem odprtju razprave o dodatnih regijskih centrih (npr. v Posavski ali Primorski regiji).
- Uvedba zakonskih časovnih omejitev za skladiščenje gorljivih odpadkov – npr. največ 14 dni pred odvozom ali obdelavo.
- Digitalizacija sledljivosti odpadkov, ki bi omogočila nadzor nad tem, kje in kako dolgo se določena frakcija zadržuje.
- Okrepitev monitoringov zraka, zemlje in podtalnice na območjih, kjer so deponije ali začasna skladišča gorljivih frakcij.
Slovenija se upravičeno ponaša z visokim deležem ločevanja in reciklaže odpadkov – a brez končne energetske obdelave ta prizadevanja izgubljajo težo. Če država v naslednjih dveh letih ne bo sistemsko uredila vprašanja sežiga in energetske predelave, bomo priče še več požarom, okoljskim obremenitvam in dragim izrednim ukrepom.
Na eni strani imamo znanje, zakonodajne osnutke in opozorila stroke. Na drugi strani pa politično ohromelost, nerealistične obljube in odpor do gradnje sežigalnic, kar v praksi pomeni, da je na področju trajnostnega upravljanja odpadkov Slovenija na točki brez izhoda.
Komentirajo lahko naročniki