Sreča na vrvici (in ostale poročne metafore) na poroki Roberta Goloba in Tine Gaber

Najprej tisto, kar bi rekli tudi na koncu, če bi se držali protokola: iskrene čestitke mladoporočencema! Naj vama sonce sije tudi takrat, ko bo padal dež in naj bodo vse prihodnje nevihtne razprave v Državnem zboru mile v primerjavi s tistimi ob nedeljski (zelenjavni) juhi.

Poroka je vendarle stvar poguma. To ni več tisto, kar je bila v starih časih, ko si se poročil, ker nisi imel druge možnosti. Danes moraš biti izbran, stilsko usklajen in odločen, da kljub 27 zvezam za sabo še vedno verjameš v ljubezen. In to z roko v roki pred ljubljanskim šerifom, dvema ministroma in Miranom Rudanom, ki namesto orgelske aleluje zapoje »Srečo na vrvici.«

Ah, ta pesem. Refren, ki je zaznamoval poročno razpoloženje, je postal uradna himna krize srednjih let: »…Za vse, prav za vse je prostor nekje…« Lahko bi ga prevedli tudi v koalicijski sporazum. V tem razmerju ni jasno, kdo ima vrvico in kdo nosi ovratnico – a pomembno je, da oba sodelujeta. Vsaj v pesmi.

Premier je po poroki zablestel z izjavo: »Jaz sem srečen.« In res – obraz je žarel kot človeku, ki mu je končno uspelo izklopiti opozicijo in najti polnilec priljubljenosti za politične lestvice. Ampak ali je sreča tista, ki te vleče naprej, ali tista, ki te drži na mestu? Ali ni morda »sreča na vrvici« prav to – občutek prostosti v okviru dovoljenega? Ideal slovenske tranzicije?

Vprašanja se množijo hitreje kot nove politične stranke pred volitvami. Ali je vrvica simbol navezanosti ali nadzora? Je to nežna naveza dveh duš – ali pa dresura, pri kateri tvoj partner ve, kdaj boš lajal in kdaj boš tiho? Je sreča postala stvar uradnega nadzora, tako kot epidemiološki ukrepi?

Poroka, takšna ali drugačna, še vedno zaželena

A pustimo zdaj simboliko in se zazrimo v dogodek sam. Poroka. V belem. S civilno ceremonijo. S pričami. S cvetjem, z mediji, s pesmijo. V državi, kjer je vsakršna omemba zakonske zveze obravnavana kot atentat na človekove pravice. Kjer je razlika med zakonom in zunajzakonsko zvezo enaka razliki med »bio« in »eko« jajci. Kjer verski pomen poroke velja za eksotično folkloro, primerljivo z nošenjem narodne noše.

In vendar, glej ga zlomka, vsi si še vedno želimo poroke. Vsaj takrat, kadar je to priložnost za dober Instagram story. Poroka torej ostaja zadnje zatočišče družbenega konsenza, edina preostala vrednota, ki si jo drznejo zaigrati tudi tisti, ki sicer prisegajo na razkroj družbene norme. Poroka je nova istospolnost: nekdaj greh, danes trend.

Poroka torej ostaja zadnje zatočišče družbenega konsenza, edina preostala vrednota, ki si jo drznejo zaigrati tudi tisti, ki sicer prisegajo na razkroj družbene norme

Zato se ne moremo znebiti občutka, da je šlo za predstavo. Scenografijo. Sponzorski dogodek slovenskega duha, ki je ujet nekje med željo po veri in fobijo pred vrednotami. Poroka brez blagoslova, ker je vera preveč. Brez zakramenta, ker je to za klerikalce. A z Mambo Kingsi, ker pač – srce hoče, kar hoče.

Morda je bila to preprosto realizacija mladostnih sanj: on je hotel biti roker, ona nevesta. Skupaj pa sta ugotovila, da lahko dobita celoten dogodek z bonitetno oceno B-minus in priloženo politično odvezo. In v svetu, kjer ni več otrok, je vsaka poroka nekakšen politični performans, mešanica nostalgije in kabareja.

Napredne ideološke trdnjave s konservativnimi balkoni

Vse skupaj pa ponuja tudi zanimiv komentar o sodobni Sloveniji. Poročne statistike v Evropi padajo kot priljubljenost politikov, a ko se poroči premier, se vklopi nacionalni alarm za osladnost. In to v državi, kjer konservativne vrednote javno zasmehujejo, a jih tiho vsi živijo. Slovenci smo vrednostno krščanski, fiskalno socialistični in čustveno pasivno-agresivni. Radi imamo red, družino, otroke, poroke – a le, če jih plača nekdo drug.

Zato je premierjeva poroka tudi mali manifest naše družbene disonance. Kritiziramo poroko, dokler ni naša. Smejimo se vernikom, dokler (si) ne zaželimo cerkvene glasbe. Gradimo napredne ideološke trdnjave, a hrepenimo po konservativnih balkonih s pelargonijami.

A če premier pravi, da je srečen – mu verjemimo. Tudi sreča na vrvici je še vedno sreča. In v deželi, kjer vse manj vemo, kdo nas vodi, je vsaj lepo vedeti, kdo koga pelje na sprehod. V deželi, kjer je socializem s človeškim obrazom še vedno glavni politični izvozni produkt, je morda to res dovolj. Nakazana ljubezen, nasmehi in sreča na vrvici. In dokler bo to trajalo, bo lahko vsak kritik s svojim dvomom steče naravnost tja, kamor nas pošilja pesem: v svet sanj.