Šole so eden glavnih fokusov LGBTQIA+ aktivistov, začetek šolskega leta pa za starše ključen

Po porazih na dveh družinskih referendumih leta 2012 in 2015, ko so slovenski volivci odločno zavrnili posvojitve v homoseksualne pare in izenačenje zakonske zveze s homoseksualno skupnostjo, je prodor v šole postal eden ključnih ciljev LGBTQ aktivistov.

Če namreč ni uspelo z aktualno generacijo volivcev, bo pač z naslednjo, bi lahko povzeli cilj, ki je sicer bistveno bolj lepo zavit v idejo strpnosti, spoštovanja različnosti in inkluzivnosti. Mimo referenduma jim je sicer v veliki meri ugodilo kar aktivistično postavljeno Ustavno sodišče. A šole so kljub temu ključna točka, kjer imajo aktivisti dostop do mladih, posebej, kadar se starši svojih pravic ne zavedajo.

Na delavnicah za učitelje in druge delavce v šolstvu v organizaciji društva Legebitra radi poudarjajo, kako pomembno je priti v šole, kjer se otroke lahko vzgaja »mimo staršev« v bolj strpno generacijo, ki bo bolj naklonjena netradicionalnim spolnim praksam. V šole pa postopajo na različne načine.

Delavnice, ki jih izvajajo zunanji izvajalci

Najpogosteje se LGBTQ aktivisti poslužujejo delavnic, ki jih izvedejo zunanji izvajalci, saj na večini šol še ni tako aktivističnih učiteljev, da bi tovrstne delavnice izvajali na lastno pest med poukom. Izvajanje delavnic na šolah tako ostaja najpogostejši način dostopa do šolarjev in dijakov.

Delavnica običajno na prvi pogled nima nikjer v imenu navedene homoseksualnosti oz. istospolne usmerjenosti in transspolnosti. Te vsebine se običajno zapakira v delavnice o strpnosti, spoštovanju različnosti, sprejemanju manjšin, v zadnjem času pa je še posebej pogosta t.i. živa knjiga.

Pri prvih treh delavnicah gre običajno za opozarjanje na posebne potrebe različnih manjšin, ter kako bi jih bilo potrebno posebej aktivno vključiti v družbo in družbo prilagoditi, da bo ustvarjena po meri spolnih manjšin (običajno so zraven dodane tudi druge manjšine, kot so etnične manjšine, migranti, invalidi ipd.). Pri »živi knjigi« oz. »živi knjižnici« pa gre za »uspešne prakse vključevanja LGBTIQ+ tem v šolski prostor« ko svojo življenjsko izkušnjo deli pripadnik LGBTQ skupnosti.

Cilj tovrstnih delavnic je, kot so zapisali pri Legebitri, »šole postanejo proaktivni nosilci sprememb.« Med slednje spadajo tudi »LGBTIQ+ krožek, pridobitev certifikata LGBT prijazno, izkušnje transspolnih pedagoških delavcev ob zaposlitvi in odzivih nanjo.«

V kolikor šola izvaja tovrstne delavnice je ključno preveriti, kdo so izvajalci teh vsebin in kakšna je njihova vsebina. »Takšne aktivnosti morajo biti vključene v Letni delovni načrt šole, ki ga sprejme svet šole (31. člen Zakona o osnovni šoli), mnenje pa poda Svet staršev (66. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja). Podpisan mora biti dogovor o sodelovanju zunanjega izvajalca s šolo, v katerem morajo biti opredeljeni vsebina, terminski okviri in odgovornost zunanjega izvajalca,« opozarjajo pri Glasu za otroke in družine.

Kaj lahko naredijo starši?

Starši lahko zahtevajo tudi vpogled v ta dogovor. Če svet šole tega ni sprejel, o tem ni bil obveščen Svet staršev ali ni pisnega dogovora, je tako izvajanje programov zunanjih izvajalcev na šoli nezakonito.

Začetek šolskega leta je zato posebej ključen, saj se v tem času sprejemajo in potrjujejo letni delovni načrti, starši pa lahko vplivajo, da se morebitne sporne vsebine iz letnega delovnega načrta tudi odstranijo.

V kolikor bi jih šola vendarle izvajala, mame in očetje lahko zahtevajo, da njihov otrok pri teh aktivnosti ne sodeluje, ker ne gre za obvezne učne vsebine.

Upor staršev je ena največjih frustracij LGBTQ aktivistov

Že nekaj staršev, ki se upre izvajanju spornih aktivnosti in delavnic, je lahko dovolj, da se šola odloči, da sporne aktivnosti ne bo izvedla oz. jo umakne iz letnega delovnega načrta. Na eni izmed delavnic za učitelje, ki jo je pripravilo društvo Legebitra, je bilo posebej izpostavljeno, da ravnatelji običajno ne želijo imeti težav na šoli, zato ob odločnih zahtevah staršev običajno odslovijo LGBTQ aktiviste (kar je zanje ena večjih frustracij pri vstopanju v šolski prostor).

Da bi le to zaobšli, so na delavnici za učitelje letos maja začeli po svoje tolmačiti celo slovensko ustavo. S sklicevanjem na 57. člen ustave, ki »zagotavlja vsakomur pravico do izobraževanja, ki mora biti dostopno vsem pod enakimi pogoji« skušajo odpraviti zanje zelo neprijeten 41. člen ustave. Slednji namreč staršem zagotavlja pravico do vzgoje otrok v skladu z lastnimi prepričanji.

Kot ustavo razumejo v Legebitri »pravica staršev do vzgoje ne more posegati v otrokovo pravico do celostnega, pluralnega in nediskriminatornega izobraževanja. Šola je prostor, kjer se otroku zagotovi znanje, razvoj kritičnega mišljenja in spoštovanje človekovih pravic – tudi če to presega osebna prepričanja staršev.«

Gre sicer za izrazito pristransko tolmačenje 57. člena ustave, ki šolam in zunanjim izvajalcem oz. aktivistom ne daje pravice, do indoktriniranja otrok, zato je pomembno, da se starši zavedajo, da imajo pravico do vzgoje v skladu z lastnimi prepričanji, v katero šola ne sme posegati z indoktrinacijo. V kolikor šole tega ne upošteva, je prav, da si to pravico tudi izborijo.

Kaj pa, če je LGBTQ aktivist učitelj mojega otroka?

Vse aktivneje se LGBTQ aktivisti trudijo na svojo stran pridobiti neposredno učitelje, za katere tudi letno pripravljajo seminarje in izobraževanja, nemalo tovrstnih vsebin pa je tudi že na Pedagoški fakulteti. Zaenkrat je sicer udeležba učiteljev na seminarjih Legebitre sorazmerno skromna, običajno pride nekje okoli 30 učiteljev in pedagoških delavcev iz vse Slovenije. A Legebitra denimo posebej poudarja »potrebe po izobraževanju pedagoškega kadra in institucionalne pogoje za vključujoče izobraževanje.«

Kot so na enem letošnjih spomladanskih panelu poudarili profesorji več slovenskih fakultet, ki delujejo na pedagoškem področju, »že obstoječa podlaga za vključevanje LGBTIQ+ tem v šolski prostor obstaja: učni načrti in kurikularni dokumenti so dovolj široko zastavljeni, da takšne vsebine vanje lahko sodijo. Gre torej predvsem za vprašanje izvedbe in poguma pedagoškega kadra, ne pa za pomanjkanje sistemske podlage.« Učitelje torej učijo, kako v obstoječ učni načrt vključevati LGBTQ vsebine.

Pri tovrstnih primerih je ključno, da imajo starši z otrokom vzpostavljen zaupen odnos, da iz pogovorov z otrokom zaznajo, da se v šoli pojavljajo takšne vsebine in prek pogovora le te z otrokom tudi naslovijo. V kolikor pa bi šel kateri izmed učiteljev predaleč, se lahko obrnejo tudi na ravnatelja, pristojne službe in skupnosti staršev, ki jih lahko v teh primerih podprejo.

Aktiven upor staršev je iz učnega načrta marsikje že izločil škodljive knjige za obvezno branje ipd. V kolikor je učitelj sam aktivist LGBTQ, je skoraj nemogoče izključiti, da v pouk teh vsebin ne bo vključeval, zato je priprava otroka na soočenje s tem ključnega pomena.