Slovenija iz jedra Evrope naravnost v naročje Teherana

Še nedavno so Socialni demokrati z zanosom razlagali, da nas bodo oni, resnični Evropejci, popeljali nazaj v jedrno Evropo. Tja, kjer naj bi vladali razum, solidarnost in civiliziranost. Brez janšizma, populizma in barbarstva.

Leto 2025 pa kaže drugačno podobo. Slovenija ne sedi več z Berlinom in Parizom, ampak vse pogosteje kima Teheranu, Pekingu in Moskvi. Malo iz strahu, malo iz navade, predvsem pa zaradi pohlevne servilnosti, ki se prodaja kot mirovništvo.

Evropski poslanec Matjaž Nemec je zadnji medijski simptom tega zdrsa. Napadel je Ursulo von der Leyen zaradi obiska v Izraelu. Ne zaradi molka ob kršenju človekovih pravic v Iranu, kjer ženske visijo z žerjavov. Ne zaradi Kitajske, kjer ujgurski otroci rastejo v taboriščih. Ne zaradi Rusije, kjer opozicija pada z balkonov. Ne, težava je Izrael.

Zgodba ni osamljena. Slovenija ni del evropske »koalicije voljnih« za pomoč Ukrajini bolj kot je absolutno nujno. Ne sodeluje pri krepitvi evropske varnosti. Ko Pariz in Berlin govorita o avtonomiji in obrambi, se slovenska vlada ukvarja s tem, kako birokratsko prinesti okrog bruseljske dogovore.

In potem se ministrica Tanja Fajon v intervjuju za Delo pohvali, da Slovenija v EU velja za radikalno državo. Kot da gre za napredek, ne opozorilo. A če te Evropa dojema kot radikalno, si nekje med Caracasom in Budimpešto – z eno nogo že v Teheranu.

Zahodne vrednote naj bi temeljile na univerzalnosti človekovega dostojanstva. A ko gre za Palestince, znotraj evropske levice dostojanstvo velja le, če koristi notranjepolitični agendi. Številne katoliške organizacije, v nekem trenutku celo najbolj učinkovito Malteški red, pomagajo Palestincem že desetletja, tega priznanja ne dobijo. Dobijo ga aktivisti in Greta, ki z jadrnico simbolno rešuje svet ter vmes mimogrede označi Izrael za genocidno državo.

Tudi doma je slika podobna. Humanitarna pomoč Palestincem postane politična priložnost, ne dolžnost. Če lahko z njo grajamo Zahod, jo podpiramo. Če zahteva trud, tveganje ali pošteno presojo Hamasa, pa naj to rešujejo drugi. Naše so le parole.

Slovenija se pod vodstvom svoje »jedrne« levice ni premaknila bližje Evropi, ampak stran od nje. Približala se je tistim režimom, ki človekove pravice razumejo kot figov list za prikrivanje lastnega strahu pred ljudstvom.

Hinavščina takšnega pristopa zdaj trči ob eno izmed sten. V Iranu komunistična partija poziva k strmoglavljenju režima. In slovenska levica? V zadregi. Koga podpreti? Teokratski režim, ki preganja svobodo, ali komuniste, ki zahtevajo njegovo zrušitev? Nobena izbira ni udobna, ker razkrije, da levica ni za človeka, je za oblast.

In kar je najhuje: ta hinavščina je vedno zavita v fraze o miru in pravičnosti. Da, Izrael je v Gazi prekoračil mejo dopustnega. Njegovo ravnanje ni več samo obramba, temveč kazen. In kaznovanje civilistov ni dopustno – nikjer, nikoli. A če tega ne moreš povedati hkrati z obsodbo Hamasa, nisi zagovornik miru, ampak njegov saboter.

Pravi zavezniki Palestincev niso tisti, ki v varnem evropskem parlamentu čustveno žugajo Izraelu, temveč tisti, ki imajo pogum hkrati obsoditi Hamasovo cinično zlorabo civilistov, izraelsko pretirano maščevanje in iransko krvavo režijsko roko v ozadju. Pravi zavezniki so tisti, ki razumejo, da se Gaza ne bo osvobodila z raketami, temveč z resnico o tem, da je človekovo dostojanstvo univerzalno ali pa ni nič. Da ni svobode brez odgovornosti in ni miru brez iskrene volje do miru. Vse drugo je politično igranje z mrtvimi in za to levica, tukajšnja in evropska, očitno še ni odrasla.

V tem je tragedija današnje levice – ne zmore razločevanja. Slovenija se torej pod vodstvom svoje »jedrne« levice ni premaknila bližje Evropi, ampak stran od nje. Približala se je tistim režimom, ki človekove pravice razumejo kot figov list za prikrivanje lastnega strahu pred ljudstvom. In dokler bo to uradna ali tiha drža naše zunanje politike, ne bomo del Evrope. Bomo njen opomnik kako daleč zna zdrsniti narod, ki zamenja vesti za parole in geopolitiko za tvit.

Če torej hočemo Evropo, se moramo odločiti, ali želimo hoditi z njo ali pa z njenimi sovražniki. In če želimo biti most, potem naj bo to most resnice, ne most hinavščine.