Po tem, ko so pred dvema tednoma sprejeli interventni zakon, ki je, kot ugotavlja Asta Vrečko (Levica) dal »ekonomsko politično podstat« nastajajoči vladi, pa z današnjo obravnavo Zakona o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč, nastajajoča koalicija še pred nastopom vlade z dnevnega reda pospravlja še eno boleče zgodovinsko vprašanje.
Tako nastajajoča vlada, kot njena opozicija se strinjata, da je mrtve potrebno pokopati, že pri vprašanjih kje, na kakšen način in kako se jih spominjati, pa strani odtavata vsaka svojo pot.
Zastopniki žrtev zakonske rešitve večinsko podpirajo, nekaj pomanjkljivosti iz prvotne verzije zakona pa so koalicijski poslanci popravili tudi s svojimi amandmaji.
»Govorimo o temeljnem vprašanju naše civilizacije, kako ravnamo z mrtvimi in kaj nam to pove o živih. Narod, ki svojim mrtvim odreka grob, ime ali spomin tvega, da bo izgubil del lastnega moralnega temelja,« je v imenu predlagateljev uvodoma povedala poslanka Iva Dimic (NSi, SLS, Fokus) in poudarila, da pokop žrtev izvensodnih pobojev ni ideološko vprašanje, »temveč vprašanje človeškega dostojanstva, pravne države in zgodovinske zrelosti.«
Ob tem je poudarila, da zakon obravnava žrtve na vseh straneh in ne pomeni izenačevanja zgodovinske odgovornosti ali zanikanja zločinov okupatorja, temveč priznanje, da nobena oblast nima pravice človeku vzeti groba, imena in spomina.
Vprašanje lokacije v »mestu Heroj«
Predlagatelji zakona so za skupni kraj pokopa posmrtnih ostankov vseh žrtev, za katere svojci ne bodo želeli pokopa v lastnih, družinskih grobovih, predvideli ljubljanske Žale, ker so kot osrednje pokopališče prestolnice Slovenije tudi simbolni prostorskupnega narodnega spomina. Željo po pokopu na Žalah že leta izražajo tudi svojci pokojnih, a je to možnost do sedaj dosledno zavračal ljubljanski župan Zoran Janković.
Lokacija na Žalah je zmotila poslance odhajajoče koalicije, ki poudarjajo, da nimajo »nič proti temu, da se te osebe tudi dostojno pokoplje,« ampak da se z izbiro Žal ignorira in ukinja spominski park Teharje, da odločitev ni bila sprejeta v soglasju s svojci in lokalno skupnostjo.
Lena Grgurevič (Svoboda) je ob tem tem pobudnike zakona obtožila, da skušajo izenačevati narodno osvobodilni boj in kolaboracijo. »V vsaki vojni so žal tudi nedolžne žrtve, tako pač je.« Predlagateljem je očitala, da so »samo Žale v redu«, ker je »Ljubljana kaj, mesto heroj?«
Da »mesto Heroj« ni primeren kraj za pokop smo lahko slišali večkrat, tudi včeraj, ko je zakon obravnaval odbor za obrambo, danes pa je na očitek odgovoril poslanec SDS Jožef Jelen »Poglejte, Ljubljana bi bila mesto herojev, če bi bila sposobna, da bi to [pokop žrtev op.a.] opravili v mestu Ljubljana.«
Predlagatelji opozarjajo tudi, da je mesto na Teharjah manj primerno, ker se nahaja na lokaciji, kjer je bilo odlagališče odpadnega materiala iz bližnje Cinkarne Celje.
Prezgodaj ali prepozno?
Poslanci so se sporekli tudi glede časa sprejemanja zakona. Medtem ko predlagatelji opozarjajo, da je po 81 letih čas, da se tema zaključi in končno uredi, Na drugi strani bodoča opozicija opozarja, da če se je že čakalo 970 mesecev, se pa lahko še enega ali dva, da bi se doseglo dogovor, prek političnih polov, ki bi ga Državni zbor sprejel soglasno, namesto s preglasovanjem.
Slišati je bilo tudi očitke, da je Janez Janša že trikrat vodil vlado, ko bi lahko uredil zadeve, »Tri desetletja in tri vlade je bil isti predsednik stranke kot sedaj, ki so vložila ta zakon. In čas se ne začne vsakič na novo. In zato je bila možnost to že urediti večkrat, ampak vedno se je nekaj našlo, da se ni, zato ker ni bilo točno tako, kot smo si zamislili,« je denimo očitala Asta Vrečko (Levica). Iz SDS ji odgovarjajo, da so vselej delali korake naprej, ko so bili na oblasti oni.
Zakon vsebinsko predvideva pokop vseh žrtev medvojnega in povojnega nasilja, ki še niso pokopane, na ljubljanskih Žalah v okviru spomenika nacionalnega pomena. Do sedaj je bila za pokop predvidena kostnica na Teharjah, ki pa še ni zgrajena.
Zakon predvideva tudi odvzem vzorcev za DNK analizo, s katero bi svojcem omogočili identifikacijo posmrtnih ostankov in po želji pokop v družinskem grobu. Predvideno je tudi mednarodno sodelovanje po zgledu Srebrenice za žrtve iz drugih držav, ki so bile ubite na slovenskih tleh. Lažje bo tudi izdajanje mrliških listov.
Zakon (znova) uvaja tudi dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, za katerega je izbran 17. maj, obletnica prvega množičnega pokola s strani revolucionarnega nasilja. 17. maja 1942 je skupina partizanov pobila romsko družino v Iški. Umrlo je 53 oseb, vključno s starci, otroki in nosečnico.
Spominski dan
Uvedbe spominskega dneva ne podpirajo niti v Resnici, kjer so prepričani, da zadošča poklon vsem pokojnim na 1. novembra. V Svobodi so prepričani tudi, da spominski dan deli »žrtve druge svetovne vojne na vaše in naše, kot je bilo že danes omenjeno, celo bi lahko rekli, na prave in neprave žrtve, ki si po mnenju predlagateljev pač očitno ne zaslužijo spomina.«
V bodoči koaliciji so medtem prepričani, da je bistveno »da Slovenija končno dobi spominski dan, ki bo ohranjal zgodovinski spomin, izkazoval spoštovanje do trpljenja žrtev in prispeval k zavedanju, da se takšne krivice ne smejo nikoli več ponoviti.«
Slovenija kot zgled Evropi
Predlagatelji zakona opozarjajo tudi, da imamo evidentiranih preko 700 prikritih grobišč in da je bilo do sedaj ekshumiranih le 224 oz. nekaj več kot 9.000 žrtev, mnoge izmed njih, med drugim preko 3.400 žrtev iz Macesnove gorice, pa romske žrtve iz Iške in druge še vedno čakajo na dostojen pokop. Od predstavnika Inštituta za novejšo zgodovino pa smo včeraj na odboru lahko izvedeli tudi, da od okoli 100.000 žrtev druge svetovne vojne med Slovenci še okoli 60.000 ni vpisanih v knjigo umrlih.
Slišati je bilo tudi očitke, da koalicija s tem zakonom predvsem preusmerja pozornost od afere Black Cube, vprašanja legitimnosti volitev in interventnega zakona, da se zakon sprejema po skrajšanem postopku, kar onemogoča strokovno razpravo in da večino tega, kar predlagatelji pravijo, da zakon prinaša, omogoča že trenutno veljavna zakonodaja.
Okupatorju odpustili, kaj pa bratu
Za konec velja omeniti še na en citat, v katerem je Janez Žakelj (NSi, SLS, Fokus) citiral nekdanjega predsednika republike Boruta Pahorja: »žalostno je, da smo odpustili okupatorju, Nemcem, ne moremo pa odpustiti brat bratu.«
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki