Bo Rusom uspelo doseči cilje, od katerih jih na prvi pogled loči le še nekaj kilometrov, bo Ukrajina “drugačne oblike”, kot pravi Trump, in ali bo prišlo do zamenjav ozemlja in prekinitve ognja?
Na pogajanjih v Abu Dabiju med Rusijo, Ukrajino in ZDA do večjega preboja ni prišlo; tresla se je gora, rodila se je miš. Ki pa bi sčasoma lahko postala pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled, saj je moč zaznati nekatere signale, ki bi se srednjeročno lahko pretvorili v konkretnejše poteze k umiritvi strasti.
Putinova cena miru
Vojna v Ukrajini namreč dobiva novo dinamiko, in čeprav je še vedno majhna, se verjetnost kakšen korak ali dva k miru povečuje. Putin v svojih ciljih in besedah ne popušča, se v dejanjih pa se kažejo doslej nevideni detajli, ki bi lahko predstavljali precedens dobre prakse.
Ruski samodržec je že pred časom postavil jasno ceno miru: popolno podreditev Donbasa ter Zaporoške in Hersonske oblasti, priznanje ruske jurisdikcije na zasedenem Krimu, zmanjšanje ukrajinskih sil ter zmanjšanje Natovih zmogljivosti na vzhodnem krilu. Z ruskega vidika povsem logično, z ukrajinskega, ali pa našega, zahodnega, povsem nerealno.
Ukrajincem kaže precej bolje
Ukrajini v zadnjih mesecih na bojišču kaže precej polje kot Rusom. Uspelo jim je zaustaviti oziroma preprečiti tako rekoč vse ruske ofenzivne načrte, prvič, s targetiranjem bojnih in podpornih zmogljivosti v neposrednem zaledju agresorja, ter drugič, z doktrino nekdanjega obrambnega ministra Fedorova, ki predvideva množično onemogočanje ruske žive sile.
Tako naj bi po podatkih ukrajinskega zunanjega ministrstva ruske sile avgusta utrpele 42.020 izgub, septembra 46.230, oktobra pa že okoli 54.400. Po teh podatkih naj bi Rusi vsak mesec izgubili več kot za kako Celje ali Kranj svojega moštva.
Neodvisno te številke niso potrjene, ravno tako Ukrajinci molčijo o lastnih žrtvah. Inštitut CSIS za celoten potek vojne ugotavlja kumulativno razmerje 2-3:1, a spremeba doktrine je le-to znatno dvignila: septembrsko razmerje naj bi bilo 1:10 v korist Ukrajincev (NATO), v zadnjih treh mesecih se realistične ocene vrtijo okoli 1:8.
Kdo je pridobil in kdo izgubil
Čeprav je zelo nehvaležno soditi o dejanskih številkah, pa ostaja dejstvo, da so Ukrajinci s pritiskom na živo silo izničili največjo rusko prednost: množičnost. Posledično je ob uporabi dronov in dovršenih bojnih robotov po nekaterih podatkih Ukrajina “neto pridobiteljica” ozemlja, čeprav so številke bizarno majhne.
Medtem, ko so branilci uspešni na bojišču, pa se napadalci posvečajo hibridnemu pristopu, o katerem smo že pisali.
Pozitivno v brezplodna pogajanja
Ukrajinci so v pogajanja vstopili z zmernim optimizmom. Vrnitev okupiranih ozemelj je realno nemogoča, a težo pogajalskim izhodiščem je predstavljalo dejstvo, da so se sposobni učinkovito braniti.
Zdi pa se, da so Rusi prišli že zelo blizu svojim ciljem, ki so sedaj postavljeni bistveno manj ambiciozno kot tedaj, ko so začeli vojno. Zanje je bistvena pridobitev zaokroženega zgoraj omenjenega ozemlja. Manjka jim še okoli 20.000 kvadratnih km ozemlja, torej za kakšno Slovenijo.
Če bi Ukrajina omenjena ozemlja predala, bi z njimi Rusi samodejno dobili tudi ukrajinske obrambne linije, s čimer bi se odprla vrata nadaljnjemu ruskemu napredovanju, zato ne čudi, da Kijev na predlog ne pristaja. Predaja ozemlja absolutno ne bi pomenila konca vojne, pač pa lažjo pot okupatorjevih sil do Dnepra.
Rusi so, v jeziku športnih komentatorjev, “tako blizu, pa tako daleč”. Njihove težave so vse večje, kar je vodilo v nepričakovane dogodke. Pri Oleških so po posredovanju Melanie Trump privolili v večdnevno premirje za evakuacijo (in seveda regrupacijo).
Šteje le fizična sila
Resda je šlo tudi za znak dobre volje pred pogajanji, a odprla se je realna možnost premirja, kar je dobro. In to dobro prakso je moč pomnožiti. Žal le z ogromnim pritiskom na Ruse.
Tu pridemo na polje diplomacije: Ukrajinci bi najprej premirje, potem pogovore, Rusi ravno obratno. Nasprotujejo zamrznitvi frontne linije kot izhodišču pogajanj, saj želijo več.
V resnici pa je vse, kar šteje, fizična sila. Z ameriške strani so prišli namigi o “izmenjavi ozemelj”, a jasno je, da nobena od vojskujočih se strani na to ne bo pristala. Naj se Američani še tako trudijo, na pritiske s sankcijami in poslovne ponudbe ne odgovarja nihče več.
V Washingtonu jim je že zmanjkalo korenčkov, palic in celofana, zato se trudijo v pogajanja pripeljati Evropo. Jasno je, zakaj, in jasno je tudi, zakaj Rusija tega noče. V resnici je bistveni nasprotnik Moskve Evropa, ne ZDA. Zato je njena izključenost za Kremelj bistvena: dlje, kot traja politika “o Evropi brez Evrope”, bolj lahko Američani v našem imenu popustijo Rusom, predvsem glede varnostnih zagotovil za Evropo.
(Pre)velika razhajanja
Rusi zahtevajo omejitev številčnosti ukrajinske vojske. V Kijevu so rekli, da lahko. Na 800.000. Kremelj ni bil navdušen. Nadalje skušajo preko vojne v državi, ki ni članica Nata, zmanjšati moč zavezništva v Evropi, kar je za Američane lahko šibka točka, saj so že predhodno razmišljali o zmanjšanju prisotnosti, Evropa pa bi šele po časovnem vakumu zapolnila vrzel. A ta scenarij je ostal bolj na nivoju političnega vzvoda kot resnične grožnje.
Žalostno dejstvo je tudi, da se Evropa zaradi domnevne moralne čistosti niti noče (oziroma se vsaj ni hotela) pogajati, in je s tem zamudila priložnost večjega vpliva na pot k miru. Žal nismo v poziciji, da bi si to lahko privoščili. Še večja ironija pa je, da mora napadena stran dajati varnostna zgotovila napadalcu. Da mu le ne bi v prihodnosti preveč škodila.
Tavanje v temi
Največji dosežek pogajanj je to, da so se sploh obnovila. Dosežen je bil dogovor o izmenjavi ujetnikov, Trumpova odposlanca Kushner in Witkoff letita v Moskvo, nato se dobita še z Zelenskim. Boljšega momenta za stopnjevanje intenzivnosti pogovorov, podprtega z uspehi na bojišču, že dolgo ni bilo, in ruska vrata za pogajanja dolgo niso bila širše odprta.
Kljub temu, da jasnejših vsebinskih premikov ni, pa se paradigma nekoliko spreminja. Težava pa je, da nihče ne ve, kam gre: ZDA bi s koncem vojne želele novo varnostno arhitekturo. Ni dvoma, da jo bomo dobili, a kakšno? O tem, kdo in na kakšen način naj zagotavlja varnost in ravnovesje, ni bilo povedano ničesar, saj so razhajanja pregloboka.
Česa se v resnici boji Rusija
Trump pravi, da bo Ukrajina dobila “drugačno obliko.” To bržkone drži, saj, naj si še tako želimo, je vrnitev v prejšnje stanje tako rekoč neverjetno. Evropa se s tem na deklarativni ravni ne strinja, a v končni fazi vemo, kako je. Žal, če bo hotela prispevati svoj delež, bo morala Rusiji nekaj obljubiti, najsibo politično vojaško ali gospodarsko, najverjetneje pa vse troje.
Evropa bi rada več Nata, Rusija manj. Ne zato, da bi se v Moskvi bali Natovega napada. Bojijo se Natove obrambe; pred napadom jo varuje jedrski arzenal. Močna Natova obramba pa pomeni, da dolgoročno (govorimo o desetletjih) ne bo mogla uresničevati ozemeljskih interesov ruskega mira. Padec železne zavese še vedno boli.
Španski inštitut Geopol 21 je predstavil študijo, kjer pojasnjuje ruske ozemeljske aspiracije. Rusija je trenutno absolutno prešibka, da bi jih uresničila, a zgodovina nas uči, da je v trenutku, ko je to lahko storila, zasedla več od prikazanega.
Według hiszpańskiego think tanku Geopol 21, oto granice, których pragnie Rosja. https://t.co/1jighuOx3m
— Kukułcze Gniazdo bis (@CzeKuku2) November 9, 2026
Trumpova naivnost in Putinova odgovornost
Trump je naivno govoril, da lahko konča vojno. Sam je ne more, niti mu je ni treba. Lahko in moral bi jo tisti, ki jo je začel. Precej se govori o tem, da za časa Putinovega življenja ne bomo videli konkretnejše rešitve. Obstajajo sociološko pojasnljivi razlogi, a tokrat povzemimo tako: Putin je država. Država pa ima vedno prav, ne glede na milijone mrtvih.
Nekateri tudi zmotno mislijo, da si ruska družba ne želi vojne. V resnici pa je njen največji steber. Mil-blog scena je sicer kritična do vojske, ampak do nesposobno izvedenih operacij, ne pa do njihovega namena. Enako velja za ljudstvo: agencija Levada je na zadnjih meritvah javnega mnenja izmerila nad 60 % podporo vojni.
Kdor pozna Rusijo, ve, da ljudstvo ni talec oblasti, pač pa preko manipulacije njen podpornik. Politične spremembe, notranji pritiski na oblast itd. niso več možni. Pod Putinom lahko pričakujemo občasna premirja ali zmanjšanje intenzivnosti spopadov, trajnega miru pa, kot kaže, ne.
Kaj pride po Putinu?
Vprašanje je, kaj bo prišlo za njim. Če bo po vzoru Hruščova in Žukova komu iz zmernejšega kroga vojske ali gospodarstva uspel prevzem oblasti, se bo moč pogovarjati tudi o novi varnostni arhitekturi.
Do tedaj pa imejmo pred očmi resnico, katere smo se naučili v času vojne: njen konec lahko pride zgolj in samo iz Rusije same. Odgovornost domuje v Kremlju.
Komentirajo lahko naročniki