Pišem z izkušnjo Jeruzalema, Tel Aviva in meje z Gazo v očeh. Na Trgu talcev so obrazi ugrabljenih vsakdanji opomin, da je vojna pekel in da je človekovo življenje krhkejše od papirja, na katerem nastajajo diplomatske izjave. V Jeruzalemu je sobivanje stalen trud, prepojen z znojem, solzami in krvjo, ne “powerpoint” za okroglo mizo v Združenih narodih.
Medtem v kabinetih Zahoda nastaja nova moda. Priznanje Palestine. Avstralija, Kanada, Združeno kraljestvo in druščina. V drobnem tisku previdne klavzule. Brez Hamasa. Z izpustitvijo talcev. Z minimalnim dokazom, da priznavajo državo, ne zgolj kanala na Telegramu. V Sloveniji drobnega tiska ni bilo. Pri nas je priznanje nastalo v skladu z našo najboljšo prakso: najprej znak za zmago, potem striženje traku, nazadnje razmislek.
Povejmo naravnost. Priznati državo, ki ne izpolnjuje osnovnih elementov državnosti, pomeni priznati okupacijo islamističnih milic nad lastnim narodom. To ni emancipacija, to je fašizem. Uprava Hamasa živi udobno v tujini, gastronomsko napredno in politično preračunljivo. Račune plačujejo revni v Gazi, v gotovini za hrano iz ugrabljenih humanitarnih kamionov in s sinovi, oboroženimi z noro ideologijo in s predpotopnimi izstrelki. Zahodni razsvetljenski razum na to gleda kot na sudoku. Vsi kvadratki se bodo postavili na svoje mesto, ker sta ljudsko življenje in univerzalna pravica do obstoja samoumevna. Nista. Obstajajo akterji, ki imajo cilj in instrument. Cilj je teokratska oblast. Instrument je smrt ljudi. Tudi lastnih.
Priznati državo, ki ne izpolnjuje osnovnih elementov državnosti, pomeni priznati okupacijo islamističnih milic nad lastnim narodom.
Kemija med socialističnim moralizmom in islamistično teokracijo
Od tod rdeče-zelena aliansa. Ko socialistični moralizem spozna islamistično teokracijo, je kemija takojšnja. Oboji ne marajo konkurence. Obojim se dvigne želodčna kislina ob besedni zvezi osebna odgovornost. Oboji verjamejo v kontrolni stolp nad življenji državljanov. Pri prvih je nadzor v imenu napredka, pri drugih v imenu boga, rezultat pa je podoben: človek je material. Narod kot logistika. Pravni red kot scenografija.
Zahodni levi politiki vse to pogosto vidijo in se vseeno odločijo, da bodo gledali stran. Zaradi kratkoročnega dobička, ker ploskajo cele dvorane, ker anketam godi lahkotna fraza o pravičnosti. Na bolj mračen dan pa se vprašam, ali ne gre kdaj tudi za načrt. Gojimo gada na prsih in ga hranimo z govorci. Islamisti so v situaciji, ki jo poslovne šole prodajajo kot win-win. Dokler jih levica objema, imajo kritje. Ko se podpora sesuje, ker realnost prodre skozi parolo, verjetno sledi nihaj družbe v desno tako močno, da se spet rodi skušnjava novih totalitarizmov. Nič ni bolj hranljivo za skrajnosti kot naivnost centra.
Kaj je država
Slišim ugovor, ki diši po levičarski spravi. Priznanje pospeši mir, dialog zaceli rane, dve državi sta edina prihodnost. Lepo. Država pa ni kartonasta kulisa. Država je monopol legitimne sile, ne monopol propagande. Država je šola, ki uči abecedo, ne sovraštva. Država je bolnišnica, ki zdravi, ne skladišče raket. Država je ustava, ki priznava drugi narod kot soseda, ne kot odvečni projekt. Če teh prvih stavkov ni, ne priznavaš države. Priznavaš dobro organizirano skladišče ideologije smrti.
Zato tisti na Zahodu vsaj v opombi zahtevajo osnovo. Izpustitev talcev. Odstranitev Hamasa z vladanja. Minimalne varnostne garancije Izraelu. Ni revolucionarno, je pa priznanje, da realnost obstaja. Mi smo jo preskočili, ker bi pokvarila lepe slogane.
Izrael v tej zgodbi ni brez greha. Vojna je stroj, ki proizvaja napake in žrtve. Nobena vojna ni čista, pekel je vedno boljši od človeka v iznajdljivosti zla. Razlika je drugje. Izrael se brani pred akterjem, ki je že tolikokrat črno na belem povedal, da je njegov cilj uničenje. To niso metafore, to so programi. Priznanje palestinske države, ki spregleda to dejstvo, ni podpora miru, kajti nič ne bo bolj uničilo njihove prihodnosti kot oklep ideologije, ki ljudi spreminja v ščite, institucije v propagando in vero v politiko. Gradnja v Gazi pa se bo še naprej nadaljevala le pod zemljo, in ne nad njo. Samo za teroristične cilje in potrebe, ne za ljudske. Najbolj antipalestinska politika je ravno ta, ki jih cementira pod ideologijo, ki ljudi spreminja v ščite in institucije v megafone.
Pot do sobivanja in pot do miru
Pot do dveh sobivajočih skupnosti obstaja. Vodi skozi dve družbi, ki izbereta življenje pred smrtjo. Vodi skozi deideologizacijo učilnic in ekranov v Gazi. Skozi razorožitev milic in jasno razglasitev, da je Izrael trajna realnost. Skozi izpustitev talcev, ker brez tega ni niti za drobec zaupanja. Vodi tudi skozi Izrael, ki bo moral nekega dne prevesti vojaški uspeh v politično prihodnost, ki ni večna obleganost. Do tja pa ne pelje noben obvoz skozi deželo lepih želja.
Diplomacija brez pogojev ni humanizem. Je moralna lenoba v večerni toaleti. Če hočemo pomagati Palestincem, jim nehajmo priznavati parazitske vladarje, ki jih ugrabljajo. Če hočemo pomagati Izraelu, mu prenehajmo pridigati, ko se brani, in mu pomagajmo najti sogovornika, ki ne strelja iz vrtca. Vse ostalo je influencerstvo z državnim pečatom.
Na Trgu talcev se ne govori o resolucijah. Govori se o imenih. O rokah, ki jih ni. O očeh, ki se ne bodo nikoli več nasmehnile. V Jeruzalemu se ne razpravlja o simetriji trpljenja. Telo na tleh je vedno asimetrično. In to je celotna lekcija. Priznanje pride, ko obstaja nekdo, ki je pripravljen in sposoben nositi odgovornost države. Prej je vsaka resolucija samo papir. In papir v vetru puščave ne zdrži dolgo.
Preberite še:
Komentirajo lahko naročniki