Dve številki slovenskega katoliškega tednika Družina sta posebej izpostavljeni in zaželeni. Ko prispeta v nabiralnike naročnikov, jih večina najprej obrne na čisto določeno stran. To sta junijska t. i. »novomašna številka«, ko se objavi obraze in zgodbe novih duhovnikov, ter julijska številka, ko se objavijo obvestila slovenskih škofij o premestitvah duhovnikov, predvsem župnikov.
Vstopili smo v mesec avgust in s tem smo mnogi duhovniki tudi letos prejeli nove dekrete. To so navodila naših škofov glede nadaljnjega dela in morebitnih selitev na nove župnije in nova delovna mesta. Ob tem se pojavlja mnogo vprašanj. Denimo, zakaj duhovnike premikajo tako pogosto, zakaj nekateri ostanejo dlje na eni župniji, druge pa hitreje zamenjajo; kdo odloča o premikanjih in kakšen je proces; kakšni so pravi razlogi za premestitev (poleg mandatov), kako se rešuje pomanjkanje duhovnikov ter kako ljudje občutijo te spremembe in kako se nanje pripravljajo?
Tesna vez med župnijo in duhovnikom
Vsa ta vprašanja, ki si jih pogosto postavljajo tudi ljudje, ki s Cerkvijo nimajo kaj dosti opravka, kažejo na zelo tesen odnos med duhovnikom in skupnostjo, ki mu je zaupana. Običajno je duhovniku zaupana župnijska skupnost, s čimer postane župnik, kar katoličani razumemo kot pastirsko službo, ki jo po navodilu škofa in po volji Gospoda Boga določen duhovnik opravlja na nekem teritoriju.
Ta tesna vez pa ni zgolj teološka, ampak tudi zelo konkretna. Tudi duhovniki smo samo ljudje, zato samodejno rastemo s skupnostmi, ki so nam zaupane, se nanje navežemo, sčasoma pa lahko duhovnik zazna Božjo voljo v tem, da župnijo zapusti in odide drugam. Vsekakor pa je naloga župnika ta, da v vsej svoji službeni izpostavljenosti in hkrati človeški krhkosti živi v sredi ljudi, ki so mu zaupani, ter med njimi opravlja to, kar bi sicer počel Gospod Jezus.
V tem tesnem, Božjem in hkrati zelo človeškem odnosu se dan za dnem, skozi obhajanje svetih zakramentov in skozi pristne človeške odnose gradi občestvo vernih. Nič čudnega torej, da menjave na mestu župnika skoraj vedno minevajo v hvaležnosti in krščanskem veselju, a tudi s priokusom grenkobe ob slovesu.
Pokorščina kot vir blagoslova
Današnjemu svetu je to tuje: pogosto smo zaverovani v svoj prav in svojo samozadostnost in težko prenašamo nekoga nad nami, če to ni ravno šef, ki nam tudi nakazuje mesečno plačo. Duhovniki ne sodimo najbolje v ta kontekst, saj ob dveh posvečenjih tudi dvakrat obljubimo pokorščino svojemu škofu. Pokorščina je pojem, ki na splošno pomeni prostovoljno podrejanje avtoriteti ali izpolnjevanje ukazov, navodil ali pravil, ki jih določa višja instanca.
Za duhovnike, še posebej pa za redovnice in redovnike, pa je pokorščina nekaj precej bolj pomembnega: ne gre za nekakšno odpoved svobodni volji in slepo sledenje predstojniku, ampak jo razumemo kot krepost, ki jo obljubimo in jo vedno bolj izpopolnjujemo. Trudimo se v pokroščini prepoznavati Božjo voljo in jo zaupno in svobodno sprejemati, tudi če nam ne ustreza najbolj.
Morda komu odločitev škofa ni všeč, ali pa meni, da mu je škof dodelil preveč služb. Kljub temu navodila predstojnika svobodno sprejmemo. Kakor mi je dejal eden od župnikov, ko se je odpravljal z župnije, pa se s škofovo odločitvijo ni najbolj strinjal: »Zaupam, da je v pokorščini velik blagoslov, ki ga bom lahko prepoznal šele pozneje.« Tudi danes bi ta duhovnik podpisal svojo izjavo izpred mnogih let.
Za duhovnike, še posebej pa za redovnice in redovnike, je pokorščina nekaj precej bolj pomembnega: ne gre za nekakšno odpoved svobodni volji in slepo sledenje predstojniku, ampak jo razumemo kot krepost, ki jo obljubimo in jo vedno bolj izpopolnjujemo.
Iskanje pravega mesta za pravo karizmo
Tisto, kar je pri vsem skupaj najbolj pomembno, je verjetno iskanje pravega delovnega mesta, prave župnije, za pravega duhovnika. Vsak ima namreč svoj način, svoje sposobnosti in svoje značilnosti in vse to mora škof ali skupina, ki mu svetuje ob premestitvah, upoštevati. Če je vse prav, je seveda bistven pogovor z duhovnikom, za katerega se predvideva premestitev ali je sam zanjo zaprosil. Srčno upam, da so minili časi, ko so nekateri cerkveni dostojanstveniki dajali vtis, da igrajo šah ter se pri premestitvah sklicevali predvsem na svoje pravice, manj pa na blagor osebe, ki se je znašla v postopku premestitev.
Prav to delikatno iskanje pravega ravnovesja je pogosto razlog za to, da nekateri ostajajo na župnijah dolgo časa, drugi pa dekrete menjujemo vsako leto: prepoznavanje karizem in možnosti, ki jih Bog daje po določenem duhovniku, redovnici ali redovniku, terja čas in razločevanje na strani le-teh in na strani predstojnikov.
Morda se nekdo na svojem novem mestu ne ujame, nekdo drug pa se tako dobro ujame, da celo ob visoki starosti in desetletjem na svoji funkciji odlično opravlja svoje delo v zadovoljstvo Gospoda Boga, ljudi in predstojnikov. Potem pa imamo seveda tudi službe, kraje in teritorije, za katere so nekateri »kakor ustvarjeni«, drugi pa si niti predstavljajo ne, da bi tam lahko delovali.
Služba in služenje
Če si dovolim biti zelo iskren: nikoli nisem prav dobro razumel tistih, ki se ob prevzemu neke službe za to zahvalijo svojim predstojnikom. Običajno se ob prevzemu funkcije zahvaljujejo politiki in direktorji. Saj se tudi morajo, saj so od določenega odločevalnega telesa prejeli zaupanje in začnejo opravljati službo, za katero so sami kandidirali. V Cerkvi je to malo bolj čudno, saj ne gre za prevzem direktorskih mest in hvaležnost za zaupanje, kakor da bi kdo kam kandidiral, temveč gre za pokorno privolitev služenju, kar smo vsi po vrsti tudi obljubili. Med nami bi ne smelo biti čisto človeškega kandidiranja in dobrega počutja ob tem, ko nekdo prevzame neko službo. Za nas velja prevzem »služenja«, ne »službe«.
Komentirajo lahko naročniki