Opredeljeni? Da, za konec tranzicije!

V začetku septembra lani sva s kolegom Petrom Meršetom v enem od najinih prvih podkastov lansirala skovanko “oranžna koalicija”. Saj veste, kako nastane oranžna? Z mešanjem rdeče in rumene. Gre za dve dominantni barvi v slovenskem političnem prostoru, ki se v ozadju pogosteje mešata v oranžno, kot so nam to eni in drugi pripravljeni priznati.

Oranžno koalicijo sva si zamislila kot prispodobo za zakulisno mreženje levih in desnih, ki v javnosti sicer ves čas ustvarjajo vtis o hudem ideološkem spopadu med njimi, v ozadju pa, ko gre za delitev plena, mirno biznisirajo skupaj, ali vsaj z ramo ob rami. Od lanske jeseni se je javna zavest o oranžnih, ali pa, če hočete, o “dveh obrazih iste partije”, kot se je pred dnevi slikovito izrazil eden od političnih komentatorjev desne sredine, vendarle vsaj malo okrepila. Dober znak.

Verjetno se lahko strinjamo o tem, da si leta 2025 želimo države, kjer politika ne bi imela apetita po operativnem obvladovanju represije. Kjer bi se spoštovalo takšne in drugačne odločitve sodišč, kjer (ne)izvoljeni ne bi rovarili po (samo na papirju) neodvisnih nadzornih institucijah.

Kjer bi nam za kolikor toliko opravilno sposoben javni sektor in ne (pre)razkošno socialo od bruto plače pobrali kaj manj od polovice. Ali pa, če že poberejo več kot pol, da bi bili slovensko zdravstvo, šolstvo, avtoceste in še kaj, videti precej bolje. In verjetno se lahko strinjamo o tem, da takšne države, žal, (še) nimamo.

Imamo pa državo, kjer kazensko ovadeni predsednik vlade Robert Golob mirno izjavi, da se mu zdi ovadba policije, na podlagi hudih obtožb nekdanje notranje ministrice Tatjane Bobnar, bizarna in smešna. Živimo v državi, v kateri šef največje opozicijske stranke Janez Janša sodni senat, ki mu nekaj tednov kasneje izreče oprostilno sodbo, pred svojo bazo skoraj delirično razglasi kot slabši od vsake mafije. Živimo v državi, kjer oprostilna sodba politiku lahko pokvari predvolilno kampanjo. Pa naj razume, kdor more!

Živimo v državi, kjer aktualni predsednik vlade odmeven postopek pred Komisijo za preprečevanje korupcije (KPK) označi za farso, potem ko je negativno mnenje KPK pred volitvami sam postavil kot kriterij za odstop. Neodvisnim institucijam (državni svet, računsko sodišče) se v tem mandatu maščevalno jemlje denar samo zato, ker sem in tja izglasujejo veto na vladne zakone, odredijo kakšno preiskovalno komisijo, ali pa izrečejo mnenje, ki grivastemu cesarju, kot si po novem pravi, ni všeč. Tožilki, ki preiskuje narkokartele, se poljubno dodeli ali odvzame policijsko varovanje. Ker je “smrkljo treba vzgojiti”?!

Mandat pred tem smo v neki drugi, manj grivasti režiji, spremljali tehnično zelo podoben proračunski desant na Slovensko tiskovno agencijo, za katerega je bilo vnaprej jasno, kako trapasto in tragikomično se bo končal. Vsi se tudi še dobro spomnimo ministra Andreja Vizjaka in tistega “sodnika, ki mu bomo strli jajca”.

Naprej. Ko gre za davke, natančneje za obdavčitev dela, je intelektualno pošteno povedati, da bi po dohodninski reformi tretje Janševe vlade, ki jo je Golobova pohitela razveljaviti že v prologu svojega mandata, zaposlenemu s povprečno bruto plačo letos v žepu ostalo okoli 1.000 evrov neto več. Tistim, ki zaslužijo največ (šestkratnik povprečne plače in več), pa bi v letu 2025 na računu ostala dobra 2 tisočaka več.

A je pri tem intelektualno pošteno povedati tudi to, da so razlike med slovensko levico in desnico, ko gre za koncept obdavčitve, bolj kozmetične narave. Kot razlike med posameznimi odtenki rdeče. Kdor dvomi v zapisano, se lahko ozre v Estonijo. Ta je že davnega leta 1994 uvedla 26 % enotno davčno stopnjo. In jo do danes znižala na 22 %. Pa ni treba do Estonije. Kaj je privlačno poslovno okolje, si greste lahko pogledat že v bližnji Zagreb.

Kdor želi igrati za rdeče, potrebuje pečat Milana Kučana. Kdor želi igrati za rumene, tega ne more brez vsaj tihe privolitve Janeza Janše.

Podobno je s socialo. SDS so pogosto polna usta “sistema, ki ne sme spodbujati lenobe”. Vse dokler se, v zameno za glasove določene kulturne skupnosti, JJ osebno ne odloči, da bo prenovo sistema socialnih transferov trajno črtal z dnevnega reda vladnih sej.

Oranžni so si podobni še v celi vrsti stvari. Med drugim v obiskovanju počitniških vil v lasti svojih bogatih mecenov s pozicije oblasti, ali obiskovanju luksuznih plovil večnih dobaviteljev slovenskega zdravstva z vodilnega stola v opoziciji. Pa v razumevanju svoje politične konkurence. Kdor želi igrati za rdeče, potrebuje pečat Milana Kučana. Kdor želi igrati za rumene, tega ne more brez vsaj tihe privolitve Janeza Janše. Poljub prstana, kot pri mafiji.

Golob upa, da bi po LMŠ in SAB nekoč lahko po isti formuli kanibaliziral še SD in Levico. Janša pa bi vse to storil z NSi in SLS. Prvi bo na nož pričakal Vladimirja Prebiliča, drugi že nekaj časa bruha ogenj v Anžeta Logarja. Pri tem za dosego cilja oba hlastata po čim močnejšem medijskem vzvodju. Prvi voditeljici nacionalne televizije javno očita, da ga sprašuje, česar on ne želi govoriti. Drugi novinarke prav tako javno zmerja s presstitutkami in si domišlja, da je okej, če v prostem času zasebnim medijem izbira teme in goste.

Če centri moči izven uradnih institucij za vzdrževanje trohneče levo-sredinske oblasti potrebujejo točno določenega vodjo opozicije, potem država potrebuje širši reset kot ga prinaša menjava vlade.

Potrebujemo širši reset

Zato velja poizkusiti nekoliko drugače. V politiki in v medijih. Saj veste, ves čas početi isto in pričakovati drugačne rezultate … To je definicija norosti. Če centri moči izven uradnih institucij za vzdrževanje trohneče levo-sredinske oblasti potrebujejo točno določenega vodjo opozicije, potem država potrebuje širši reset kot ga prinaša menjava vlade.

To pa ni niti nova neprepričljiva leva ‘sestavljanka do 46’ niti nekakšna samooklicana ustavna večina samooklicanega razuma, ki bi državo po vseh teh letih najraje gradila od začetka. Širši reset so “različni obrazi iste partije” skupaj v opoziciji. Morda tega zdaj ne vidite tako, a do konca tranzicije nas peljejo ravno takšne vlade, kot je aktualna. In ravno takšni prvaki opozicije, ki jim po oprostilnih sodbah pada priljubljenost.

Do nujnega reseta slovenske politike bo še nekaj stvari, ki nam resno ne bodo všeč. A zdi se, da oranžni maratonci, vendarle že tečejo zadnji krog. Ne bo prijetno. Bo pa brez dvoma koristno. Z večino pomembnih sprememb je tako. In z medijem, ki ga pravkar prebirate.