Ob 1.340 kilometrov dolgi finsko-ruski meji imajo kmetje vse pomembnejšo varnostno vlogo. Ker živijo in delajo na redko poseljenem območju, pogosto prvi opazijo neobičajno gibanje, prehode meje ali dejavnosti na ruski strani ter o tem obvestijo policijo oziroma mejno stražo. Njihova stalna prisotnost tako dopolnjuje ograje, nadzorne sisteme in delo državnih organov, zlasti na odsekih, kjer mejo sestavljajo predvsem gozdovi in jezera, piše portal Euractiv.
Po ruski invaziji na Ukrajino in zaprtju vzhodne meje je kmetovanje na tem območju dobilo strateški pomen. Kmetije niso več pomembne le za proizvodnjo hrane, temveč tudi za ohranjanje naseljenosti ob meji. Obdelana zemlja, vzdrževane ceste in vsakodnevno gibanje lokalnega prebivalstva otežujejo neopazne prehode ter zagotavljajo, da na obmejnem območju ostajajo ljudje, ki dobro poznajo teren in hitro prepoznajo odstopanja od običajnega dogajanja.
Kmetje se pri tem soočajo tudi z novimi varnostnimi izzivi, med katerimi so motnje signalov GPS, ki vplivajo na sodobno kmetijsko mehanizacijo. Na te težave se odzivajo z lokalnim znanjem, tehnološkimi rešitvami in medsebojno pomočjo. Njihova odpornost je del širše finske pripravljenosti na krize, ki vključuje načrte za izpade elektrike, komunikacij in vode, pa tudi možnosti evakuacije.
Vendar je takšen sistem varovanja meje vzdržen le, dokler ljudje na območju dejansko živijo. Zaprtje meje je povečalo stroške kmetovanja, prekinilo dostop do nekaterih poceni surovin in prizadelo turizem ter druge lokalne dejavnosti. Ker se vzhodna Finska že dolgo sooča z odseljevanjem, staranjem prebivalstva in pomanjkanjem delovnih mest, obstaja nevarnost, da bodo kmetije in vasi postopoma opuščene.
Zato finske oblasti poudarjajo, da obramba meje ne pomeni samo ograj, vojske in nadzorne opreme. Potrebna so tudi evropska in državna vlaganja v kmetijstvo, infrastrukturo, storitve, posojila in delovna mesta.
Komentirajo lahko naročniki