V preteklih dveh tednih sta v naših medijih odmevala dva dogodka, ki sta bila zelo povezana z mladimi katoličani. Konec julija so slovenske medije polnile naslovnice v smislu »Tabor mladih katolikov: povezovanje z Bogom in učenje ravnanja z orožjem«, praktično v istih dneh pa tudi svetovno srečanje mladih s papežem v Rimu, ki se ga je udeležilo tudi lepo število mladih romarjev iz Slovenije.
Dogodka sta seveda popolnoma nepovezana, druži jih samo organizator, zavod Katoliška mladina, ki je skrbela za odhod skupine mladih v Rim, konec avgusta pa organizira tudi omenjeni katoliški vikend vojaških veščin z naslovom »Noli timere«. Poleg tega šibkega skupnega imenovalca pa lahko najdemo še kakšno, bolj skrito, povezavo.
Mladih ni
Kar zadeve mlade v Katoliški Cerkvi – vsaj v Sloveniji – lahko ugotovimo, so številke seveda neizprosne, saj se ob statistikah, ki zadevajo mlade katoličane, še vedno zanašamo na suhoparne podatke o podeljenih zakramentih. Dejstvo je tudi, da praktično vsi župniki v sebi čutimo otopelo, skrito bolečino ob zavedanju, da so razne birmanske priprave zelo pogosto le farsa in so mnogi mladi zaradi družinske in družbene mentalitete praktično vnaprej programirani, da s Cerkvijo bolj ali manj porežejo stike takoj, ko je to mogoče. Že v naprej vidimo tistih nekaj, ki vseh tistih priprav pravzaprav ne potrebujejo, ker imajo dovolj močno družinsko ozadje, ki jim je vero predstavilo kot nekaj lepega, potrebnega in dobrodošlega.
Mladi so, a so zahtevni
Seveda pa velja tudi, da mladi so. Takšni, ki se bolj skrivajo in oni, ki so bolj prisotni in vidni. Ko se izpojejo obveznosti in prisila, ko naredijo, »kar morajo storiti«, da prilezejo do birme – in mnogi odidejo – je nenadoma manj kulturnega krščanstva, manj pretvarjanja, navsezadnje tudi manj slabe volje, ki izhaja iz prisile, ki jih drži pri verouku in podobnih »cerkvenih aktivnostih«.
Mladi so in hodijo svojo pot vere, ki pa je vedno bolj pogosto bolj zahtevna, kot je to navajena okolica in celo duhovniki. Ne zadošča več mladi kaplan, ki priskaklja s svojo kitaro in mladim obličjem; ne zadošča več nekaj čustveno nabitih pesmic, niti žurerska mladinska skupina do poznih večernih ur. Težave imajo z razvlečenimi pridigami in dolgoveznimi samogovori. Vera namreč ni več nekaj samoumevnega, ampak postaja jasna osebna in življenjska izbira. Izbira pa lahko samo vsak sam na podlagi svojega znanja in izkušenj. O tej izbiri je zato treba nekaj vedeti. Zato pogosto pričakujejo – in redko dobijo – jasne odgovore o veri, liturgiji in morali. Vsekakor je mladina bistveno bolj zahtevna, kakor je bila v preteklih desetletjih.
Mladi pričakujejo resnost
In točno tega nas učita oba dogodka, ki so jih mediji obravnavali konec julija: ja, mladi možje želijo tudi nekaj resnosti, nekateri celo vojaškega reda. Žal so mediji vso zgodbo zlorabili v politične namene, vmešali nasilje, orožje, konec 2. svetovne vojne, belogardiste in »osvobodilno fronto« … ampak nič ne de.
Organizatorjem na Katoliški mladini je jasno, da tabora niso organizirali zastonj, saj so mesta nemudoma zapolnili. In se ne čudim. Nisem se čudil niti, ko je kar nekaj maturantov naše škofijske gimnazije na podelitev maturitetnih spričeval sredi poletja prišlo po vojaško pobritih: po končani gimnaziji so se preselili v bližnjo vojašnico. Želeli so nekaj mesecev preživeti v uvajalnem programu Slovenske vojske. »Da se malo utrdimo,« so mi dejali. Sami kleni katoličani, ki jim je tuje nasilje in populistične obtožbe o spodbujanju nasilja v imenu Boga. Dovolj jim je vseh, ki v naši družbi kot sršeni napadajo vse, kar nakazuje na domoljubje: preganja se misel na vero, red, obstoj dveh spolov, vojsko … karkoli pač, kar se priliči »konzervativnim« prepričanjem.
Prav isti zaključek lahko potegnemo tudi ob milijonski množici, ki je s sobote na nedeljo »švicala« na soncu, spala pod milim nebom, »zapravila« cel dan svojega življenja, samo zato, da bi se srečala s svetim očetom. Tudi ti mladi mislijo resno. Resno jemljejo svojo vero, ki jo med drugim ponazarja tudi papež. Če vzamemo cel svet in si zamislimo en milijon, to ne predstavlja veliko. Dejstvo pa je, da mladi katoličani so, so na to ponosni, so za to pripravljeni tudi nekaj potrpeti in jim svoje vere tudi ni težava pokazati. So pa tudi zahtevni in Katoliška Cerkev se bo morala tej skupini bolj prisluhniti. Ali pa tudi ne: na koncu je »zmaga« tako ali tako na strani mladine, saj čas neizbežno beži.
Komentirajo lahko naročniki