V zadnjem času se evropska, z njo pa tudi slovenska družba pomika v smeri oboroževanja, tako držav kot posameznikov. V osnovi gre za reakcijo na grožnje, vse od nivoja geopolitike do posameznega državljana. Ker pa je to področje dobilo tudi katoliško konotacijo, se dogodki, ki spominjajo na vojaštvo, v družbi vse pogosteje problematizirajo.
Pred časom je precej prahu dvignil poziv poslanca Žana Mahniča, naj se državljani legalno oborožijo za namen samozaščite, prav tako se je nekaterim zdel sporen katoliški vikend vojaških veščin v sodelovanju Katoliške mladine in Luke Debeljaka, nekdanjega pripadnika Enote za specialno delovanje SV. Tokrat predstavljamo različne poglede na to tematiko in pojasnjujemo, kakšno je stališče katolištva do le-te.
Bomo dobili katoliško vardo?
Anton Tomažič, krščanski demokrat in poslanec Demosa je do dogajanja kritičen, saj bi, kot meni, stvari lahko ušle izpod nadzora, zato se v celoti strinja s stališčem člana Zelenih Slovenije Bogomila Knavsa: “Ko je Andrej Šiško s svojo ‘štajersko vardo’ organiziral takšnele vikende vojaških veščin, se je sestal celo Svet za nacionalno varnost, varnostni strokovnjak Miklavčič je takrat izjavil, da je najbolj sporno prav to, da se ti ljudje urijo izven uradnih okvirjev slovenske vojske ali policije. Ja, za kristjana ni treba, da je mevža, lahko je tudi vojak, policist.”
“Le kaj se je tako drastično spremenilo v 30-ih letih, da je naša Cerkev naenkrat začela propagirati oboroževanje in da je proti ubijanju le še pri splavu in evtanaziji, pri vojskovanju pa ne več?” se sprašujeta. “Jezus je zavračal nasilje tudi takrat, ko bi do njega prišlo v imenu obrambe. Povedal je, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta. ‘Nasilje’ je bil pripravljen uporabiti le, ko je šlo za njegovo kraljestvo in za skrunitev Templja, torej Božje hiše. Sicer pa je nasilje zavračal.”
Tomažič tako zagovarja stališče, da se demokratične družbe gradijo na zaupanju, nadzoru in skupnem interesu po miru, prenos vojaških veščin na zasebne organizacije in množično oboroževanje posameznikov po spodkopava te temelje, ogroža varnost in povečuje tveganje za razpad pravnega reda. Državno organizirano in nadzorovano usposabljanje mora zagotavljati, da varnostni aparati služijo ljudstvu – notranje in zunanje zaščite – ne zasebnim interesom. Knavs pa je v svojem zapisu na Facebooku zaključil: “Torej kot sem sam pred leti zavračal Šiškovo štajersko vardo, tako danes zavračam tudi vsakršno katoliško vardo.”
“Veren človek ne sme ničesar početi?”
Da družba preko medijev dobiva napačen vtis, pa meni Luka Debeljak, organizator in glavni inštruktor tabora, ki pravi, da cilj ni bila priprava na vojne, vstaje ali revolucije. “Gre za kvalitetno preživljanje časa, druženje. Zbere se skupina ljudi, ki skupaj dela, jé, spi; gradi se ekipa. Udeleženci so preizkusili zabavne nove stvari, in to je bil cilj.”
Problematizira se predvsem kombinacija udeležbe katolikov in prisotnosti “orožja”. (Debeljak je večkrat poudaril, da gre le za airsoft replike, torej igrače.) “Ali to pomeni, da če je nekdo veren, ne sme ničesar početi? Ničesar znati, ničesar povedati? To je hobi, športna disciplina, zabava,” pojasni in doda, da ni bil namen propagiranje vojaškega poklica, vendar obstaja možnost, da se na podlagi pozitivne izkušnje kdo odloči zanj. Gre za pozitivno vplivanje na mlajše z odgovornim načinom dela in odnosom, pove. Po njegovih zagotovilih je torej strah pred oboroženim brezvladjem odveč.
Kaj pravi katoliška doktrina?
Krščanstvo je v družbi prepoznano kot vera miru. Moramo kristjani torej le nastavljati drugo lice, kje so meje pacifizma in kje se prične dolžnost, da se branimo s silo? Da bi pojasnili stališča katoliškega nauka, smo se pogovarjali z nekdanjim vojaškim duhovnikom, dr. Jožetom Plutom, in moralnim teologom dr. Andrejem Markom Pozničem.
“Za katoličana je delo za mir povezano s celovitostjo njegove vere, kar pa ne pomeni, da je vedno na prvem mestu. Na prvem mestu je hoja za Kristusom, potem pa se pokaže, kaj je treba kdaj narediti,” pove Poznič. “Včasih je potrebno, da se za ohranitev miru pripravljamo na vojno. Kadar se v svetu nabere množica krivic, nasilja, imperializma (npr. ruskega) in izkoriščanja (npr. zloraba inštituta azila), se mora tudi miroljuben človek pripravljati na vojno.”
Da vprašanje varnosti vse pogosteje prihaja na plan, tudi pri kristjanih, opaža tudi Plut, in izpostavi vojno v Ukrajini ter vse bolj perečo romsko problematiko, začenši z dogodki v Ambrusu, ko so se domačini sami morali postaviti v bran šibkih starejših žensk in mladih deklet. “V javnosti so izpadli grdi, dejansko pa so jih branili. Stvari, o katerih govorimo, so vedno dvorezne, ljudje se sprašujejo, kaj storiti za svojo varnost. Bomo znali preživeti, če do česa pride?”
Opozori tudi, da je krščanstvo vedno imelo mirovniško držo, že od časov preganjanj kristjanov pa se sprašuje o svoji varnosti. “Veliko mučencev prve Cerkve je vojakov in generalov,” spomni in pove, da je Cerkev sprejela stališče, da bomo kristjani branili in varovali tisto, kar nam je dano. Poznič ob tem doda, da dolžnost braniti samega sebe izhaja iz naravnega prava. “Vsak mora skrbeti za svoje življenje. Tudi narodi.”
Nadaljuje, da je zanimivo, kako se zlorablja Jezusovo izjavo o nastavljanju drugega lica za utišanje kristjanov, ko se jim godi krivica. A prav te besede vsebujejo zanimive resnice, ki razodevajo, da je nastavljanje drugega lica bilo razumljeno kot aktiven in nenasilen odpor. “A to je mogoče le v urejenih družbah, kjer obstajajo pravila in država, ki zakone uveljavlja ne glede na osebe. Ko se ima nekdo za nedotakljivega pred zakonom, je to krivica pa tudi negativno spričevalo državi. V takih razmerah je nastavljanje drugega lica nesmisel in ne pride v poštev,” meni.
Kaj če država zataji?
Ko te država, ki je to dolžna storiti, ne brani, potem se pošten človek mora braniti sam, meni Poznič, in opozori na morebitne negativne posledice takšnega početja: “Ker je danes odpoved liberalne države, ki je padla v levičarske roke, glede tega popolna, se ljudje čedalje glasneje oglašajo, sami ukrepajo in poskušajo z glasovanjem za nesistemske stranke kaj urediti. Žal se največkrat to ne obnese in nastopi čas za avtokratske režime.”
Opozarja tudi, da država ni več sposobna zagotavljati varnosti državljanom: “Zato se množijo pozivi k temu ali onemu dejanju, ki bi bilo nepotrebno, če bi države izpolnjevale svoje dolžnosti, če bi se očistile levičarske/prebujenske/
Na tem mestu pa Plut izpostavlja, da smo ravno v demokraciji vsi dolžni sodelovati pri obrambi države, kar pomeni svojih bližnjih in domačih: “V totalitarnih sistemih, kot so komunizem, fašizem in nacizem, se brani oblast, v demokraciji pa je država v službi državljanov, zato smo dolžni sodelovati pri varovanju življenja, ščitenju, branjenju svojih bližnjih.”
“Kristjan mora biti zavezan resnici in pravičnosti”
Zakaj se od kristjanov torej pričakuje pacifizem za vsako ceno? Plut kot razlog izpostavlja posttotalitarni kompleks, miselnost iz prejšnjega režima, po kateri bi morali biti kristjani mirni državljani, pokorni, upognjeni, pridni in plačevati davke, brez drugih pravic. “Ko pa se je krščanska skupina mladih hotela udeležiti tabora, kjer bomo spoznali osnove preživetja in orientacije in videli, kako izgleda plastična puška, pa je nastal velik problem, ker katoličani pa česa takega ne bi smeli početi, čeprav vemo, da je takšnih programov v Sloveniji ogromno.”
O pasteh pacifizma za vsako ceno, ki ga prakticira politično levi pol, Poznič meni, da je pacifizem lahko poceni populizem, saj, kot meni, običajno hlapci nasilnežev, pravi petokolonaši, širijo pacifizem, da oslabijo obrambne sposobnosti svoje domovine ter z naivnim in ideološko pristranskim zavzemanjem za mir spodbujajo nasilje. “Meje pacifizma so resnica, pravica in resnicoljubnost. K temu dodam lahko še, da so levičarski pacifisti običajno povsem brez odnosa do svojega naroda in svoje države,” pove.
Komentirajo lahko naročniki