Ko Pahor ni več njihov: dovolj je bil en resničen stavek o Gazi

Borut Pahor je storil nekaj, kar je v tem trenutku v Sloveniji očitno nedopustno: povedal je, kar si v Bruslju in Berlinu misli skoraj vsak zmeren politik. Da Hamas ni mirovniška organizacija. Da ima Izrael pravico do obrambe. Da moramo zgroženi obsoditi smrt civilistov – a brez iluzij, kdo jo je izzval. Z drugimi besedami: povedal je nekaj, kar bi bil pred leti uvodnik v vsakem spodobnem levosredinskem časopisu. Danes pa je po tej izjavi postal – skrajni desničar.

pic.twitter.com/fUC0UtPu1L

— Spremljamo (@spremljamo_tw) June 2, 2025

Vsi stekli psi ideološke levice so planili nanj. Mladina, aktivistke, komentatorska linija Twitterja, pardon – platforme X. Našli so si novo tarčo. Pahor. Tisti Pahor, ki je še včeraj veljal za zglednega levičarja. Tisti Pahor, ki je zmagoval volitve, ker je razumel ljudi. Danes pa je, ker si je drznil izreči nekaj resnic o Gazi, zanje že skoraj fašist. Človek ne ve več, ali gleda performans ali razpad kognitivne presoje.

Seveda, to ni nič novega. Slovenska levica vedno plane na vsakogar, ki si drzne reči karkoli, kar bi lahko ogrozilo njihov politični turizem v eksotiko tujih konfliktov. Borut Pahor je v intervjuju z Možino izrekel nekaj preprostih stavkov. Ni relativiziral, ni navijal, ni moraliziral. Samo postavil je zrcalo.

In zato je menda postal skrajni desničar.

Ne zato, ker bi se česa novega naučili o njem. Ampak ker smo še enkrat več izvedeli vse o njih. O progresivni sceni, ki tako kot vedno oživi, ko pride do ene same teme: Izraela. Čeprav se svet utaplja v preganjanju vernikov, zatiranju žensk, cenzuri, genocidih in otroškem delu – se njihova morala prebudi šele, ko lahko kritizirajo judovsko državo.

Kje so bili? Bili so tiho.

Kje so bili, ko je Kitajska gradila koncentracijska taborišča za Ujgure? Ko so iranske oblasti na stotine deklet zastrupile v šolah, ker so se upale izobraževati? Ko so v Nigeriji skrajne islamistične milice zažgale žive duhovnike in požigale cerkve? Kje so bili, ko so v Indiji razbesnele množice napadle krščanske skupnosti? Ko je v Egiptu izginilo več tisoč Koptov, brez sojenja in brez groba?

Bili so tiho. Kajti ti krvniki niso bili oportuna politična tarča. In njihovi zločini niso bili dovolj romantični za proteste pred ambasadami. Ne v Londonu, ne v Berlinu, še najmanj pa v Ljubljani. Človekove pravice, se zdi, veljajo samo, če so kršene na način, ki se dobro prodaja v kavarniških debatah.

Človekove pravice, se zdi, veljajo samo, če so kršene na način, ki se dobro prodaja v kavarniških debatah.

Ko Hamas pobija, skriva humanitarno pomoč pred lastnim ljudstvom in uporablja bolnišnice kot vojašnice – slišimo o “kompleksnosti situacije”. Ko pa Izrael brani svoj obstoj – o genocidu. Besede, izpraznjene do roba. Vselej pripravljene za uporabo, če le zvenijo anti-zahodno. Zloraba lastnega ljudstva, ki je tako poznana naših ponosnim dedičem prejšnjega režima.

Če vam kaj ni prav – lahko greste!

In zdaj imamo v Sloveniji predsednico republike, ki v Evropskem parlamentu govori o dostojanstvu, miru in genocidu. A doma – nič. In obenem izjava: “Lahko greste.” Če ne razmišljaš kot mi, odidi. Enako sta pred dnevi razlagala premier in finančni minister podjetjem: če vam ni všeč – zapustite državo. Logika je jasna: pluralizem da, a samo, če ste vsi enake barve. Če se razlikujete, postanete motnja.

A medtem ko levi aktivisti šivajo palestinske zastave na kapuce, mladi ljudje iz evropskih mest bežijo v Seul, Dublin in Sydney. Ne zato, ker bi sovražili svojo domovino – ampak ker jih doma stisne aparat z birokratskim škornjem in potem ponižno gleda stran, ko bi moral dvigniti glas proti resničnim zločinom. Kot je pred kratkim v svoji oddaji dejal ameriški liberalni komentator Bill Maher: “Če stojiš s Hamasom, ne stojiš z ženskami, ne stojiš z LGBTQ+ osebami, ne stojiš z novinarji, ne stojiš z akademsko svobodo – stojiš proti temu, kar ti omogoča, da v miru zganjaš svoje revolucije znotraj Zahoda.”

V tem vzdušju Pahor deluje skozi sodobno levo prizmo kot skrajnež. Ker je zmeren.

To je največja tragedija sodobne progresivne miselnosti: da sovraži temelj, ki ji omogoča obstoj. In res, v tem vzdušju Pahor deluje skozi sodobno levo prizmo kot skrajnež. Ker je zmeren. Ker govori, kot bi moral govoriti vsak voditelj države, ki je še zmožen trezne presoje in razume, da se demokracija ne meri po tem, kako sovražiš svojega zaveznika, ampak kako dosledno braniš svojo civilizacijo.

Potrebujemo več Pahorjev

Slovenija danes potrebuje več Pahorjev. Ne več kariernih fanatikov. Potrebuje ljudi, ki si upajo reči, da ni vsak protest svet. Da ni vsak grafit umetnost. Da ni vsak napad upravičen, če ga izvede “zatiranec”. Da imamo pravico – in dolžnost – imeti svoje moralno mnenje.

V svetu, kjer Iranci obešajo geje, Savdijci kamenjajo ženske, Rusi pobijajo politične nasprotnike, Kitajci pa “prevzgajajo” milijone – je jasno, zakaj je kritika Izraela tako mamljiva. Ker ne zahteva poguma. In še manj vesti.

Zato bodimo jasni: Slovenija ne potrebuje več medijskih pamfletov o Gazi. Potrebuje razpravo o svoji zunanji politiki. O tem, kje je naš kompas. O tem, ali še znamo ločiti med svobodo in fanatizmom. In predvsem – ali imamo še koga, ki upa reči: dovolj je.

Pahor si je upal. Za to ga je treba razglasiti za skrajneža. Zato morda danes začnimo pri osnovah: Pahor ni desničar. Samo razumen je. Kajti v svetu hipokrizije je razum najbolj nevarna stvar. In v tej histerični dobi je to že dovolj, da končaš na seznamu sovražnikov »naprednega« ljudstva.