“Klerofašisti ponovno skušajo poseči v žensko telo,” se sliši dramatičen uvod v kratki video, ki ga je na svojem instagram profilu objavila Sara Štiglic. Gre za levo aktivistko, ki je najbolj znana po tem, da je pred skoraj tremi leti na Pohodu za življenje, ki je potekal v središču Ljubljane, odstranila in poteptala postavljene zastavice organizatorjev.
Tudi v aktualnem videu, ki se nanaša na sobotni Pohod za življenje v Mariboru, ji gre v nos po njenem “klerofastični” shod, ki praznuje življenje. Štigličeva v videu najprej naredi reklamo za Pohod za življenje, saj citira tako uro kot tudi samo mesto začetka dogodka, nato pa v aktivistični nameri poziva, “da je to ponovno trenutek, ko moramo stopiti skupaj in se postaviti za človekove pravice, za ženske pravice, ki so si jih ženske v preteklosti zelo, zelo težko pridobile”.
“Klerofašistom je potrebno ponovno pokazati, da pri odločanju o ženskem telesu nimajo besede,” je še mogoče slišati med apeli, ki skorajda vabijo v boj proti shodu, ki bo potekal v soboto, ob 9.30, v Mariboru. Kako se bodo zoperstavili udeležencem Pohoda za življenje, pove v videu.
View this post on Instagram
In prav o tej neodtujljivi pravici do življenja bo z besedo in glasbo pričal tudi pohod, ki se bo začel ob 9.30 na Grajskem trgu. Uvodnim zvokom slovenske himne bo sledil razgiban program, zatem se bodo pohodniki podali po začrtani poti do Lenta in Drave.
Eden najvidnejših obrazov mariborskega Pohoda za življenje bo tudi Marcos Tavares, legendarni kapetan in ikona mariborskega nogometnega kluba. V času, ko se svet vrti okoli največjih stadionov, milijonskih pogodb in televizijskih pravic, je lepo videti nogometno ime, ki svojo prepoznavnost uporabi tudi za sporočilo o življenju, družini in najranljivejših.
Vsi smo proti fašistom. Slovenskemu narodu in vsemu človeštvu so storili veliko hudega. Klerofašisti so še hujši, saj izrabljajo avtoriteto vere za vzpostavljanje svoje ideologije.
Zanimiv je podatek, da je bila nacistična Nemčija pravzaprav prva dežela v zahodni Evropi, ki je dovoljevala splav na zahtevo in ga za rasno »manjvredne« ženske opravljala tudi prisilno. Za arijske ženske je bil sicer kazniv. V Sovjetski zvezi pa je bil splav na zahtevo dovoljen že kmalu po prvi svetovni vojni.
Klerofašisti je zato kar močna beseda za družine z otroki, ki se običajno udeležijo Pohoda za življenje. Zveni dramatično, nevarno … bi pa bilo zanimivo izvedeti, koga si Sara Štiglic & Co predstavlja pod tem izrazom. Tavaresa bi klerofašisti prvega pospravili v kak lager (mogoče bi mu Viole priskočile na pomoč). Tudi tiste, ki se zavzemajo za nebogljene in v očeh sveta tako nevredne, da končajo med medicinskimi odpadki.
Treba bo najti kakšne druge šokantne izraze za tiste, ki želijo v demokratični državi javno govoriti o preprostem biološkem dejstvu, da je zarodek v maternici človeško bitje, da je dragocen in predati mamam, ki se soočajo z nezaželeno nosečnostjo sporočilo, da so še druge možnosti in da je splav najslabša med njimi.
3 odzivi na ““Klerofašisti” na ulicah Maribora, tudi Marcos Tavares”
Čestitke organizatorjem, ki se borijo za življenje in NE za smrt.
Seveda posegajo v žensko telo. Pa ne samo žensko, tudi moško. Nekatere razkosajo, nekatere zastrupijo, nekaterim ne dovolijo, da se ugnezdijo v maternico. Zame je to poseg v telo, pa čeprav čisto majčkeno telesce. Koliko odmeva dobijo take izjave, in koliko podtikanja slabih namenov zagovornikom življenja
V Sloveniji se je čas res ustavil . Zaciklali smo se tam nekje okoli leta 45 in ne znamo naprej. Izrazi iz tistih časov, kot so klerofašisti, komunisti…. in posodobljeni protirevolucionarni izrazi kučanisti ali janšisti in podobno nam povedo kje smo. V tem smo podobni Srbom. Tam jih ogroža “Vatikan”, ki s svojimi “železnimi pestmi” komaj čaka, da uniči Srbe in Srbijo in pravoslavje na sploh. Sploh je ta slovanski balkan nekaj posebnega. Tu čas niha, kot urno nihalo. Nikamor ne gre. V Sloveniji že desetletja ni več klerikalcev, niti fašistov. Tudi ostali izrazi iz tistega časa so povsem izpraznjeni. Služijo kot zmerljivke v upanju, da bodo ranile. Če ga raniš, potem se ti ni treba več pogovarjati z njim. Opravljeno, kot to dela na primer Kaja Kalas, cvet bruseljskega intelekta.
Kaj , ko bi se namesto tega raje pogovorili o aktualnih problemih: Na primer: Zakaj se moškega nič ne vpraša ali se strinja s splavom njegovega otroka? Zakaj on nima nobenih pravic pri tem? Ali bi morda načeli vprašanje, ki vsakega pravnika spravi v stisko : Če umoriš nosečo žensko, ali sta to dva umora ali eden? In bi pripeljali to razpravo na racionalno raven.
Komentirajo lahko naročniki