Prebilič, Vrtovec, Logar, Han in tretji blok – kako jim kaže?

Tretji blok oz. tretja pot je bila prvič resno promovirana pri nas pred volitvami leta 2008, ko je na njej igral in si tudi priboril volilno zmago Borut Pahor s Socialnimi demkrati, ki so se tedaj kot opozicijska stranka oddaljili od »trde« opozicije v tedanji LDS in z vlado Janeza Janše sklenili partnerstvo za razvoj, a hkrati niso šli v koalicijo. Po naslednjih volitvah, 2011, je v praksi, čeprav brez sklicevanja na to noto, po poti »tretje poti« stopila Virantova Državljanska lista, ki se je po volitvah pogajala na obe strani in se v tistem mandatu parlamenta znašla v obeh vladah. Zelo zadržano sicer, smo del te drže po volitvah 2018 in 2022 zaznali še pri Novi Sloveniji, ki se je z Marjanom Šarcem pogajala za vstop v koalicijo, pri Robertu Golobu pa upala vsaj na nekakšno partnerstvo za razvoj, a ga zaradi Golobove arogance in narcisizma vabila vanj ni nikoli dobila.

Kljub zametkom v zadnjih letih pa se po odhodu Boruta Pahorja iz parlamentarne politike o tretji poti oz. tretjem bloku sploh ni govorilo. Vse do letos.

Ambicija po spopadu polov

Ključna akterja na svojih polih, Janez Janša in Robert Golob delata vse, da bi s pomočjo popolne polarizacije okoli svojih strank strnila kar največji delež volilne baze. Janša ima na desnem polu volilno telo v precejšnji meri konsolidirano okoli SDS že vse od volilne zmage leta 2004, a tokrat je vse od razpada velike LDS prvič, da je tudi levi pol leto pred volitvami v veliki meri konsolidiran okoli ene izmed obstoječih strank – tiste, ki je nazadnje premočno zmagala, nato pa z dobesedno partijskimi metodami podredila dobršen del državnega aparata in podsistemov. Celo poseganje v pravosodje in policijo za Goloba ni bilo »off limit«.

Tokrat je vse od razpada velike LDS prvič, da je tudi levi pol leto pred volitvami v veliki meri konsolidiran okoli ene izmed obstoječih strank – tiste, ki je nazadnje premočno zmagala, nato pa z dobesedno partijskimi metodami podredila dobršen del državnega aparata in podsistemov.

Da si želi spopad dveh polov je Golob povedal celo neposredno: »Jaz bi si želel, da bi se na koncu res soočila dva pola, en pol, ki govori o revanšizmu, z jezikom sovraštva, in drugi pol, ki govori o spoštljivem socialnem dialogu in o graditvi in krepitvi javne države in družbe.« Janša je bil za odtenek bolj diskreten »Ne branimo preteklosti ampak gradimo prihodnost. Levica brani svojo prirejeno zgodovino. Mi se s tem ne ukvarjamo, mi zgodovino ustvarjamo. Imeli so oni svoje ure, in naredili so veliko škode, a sedaj prihaja naš dan.« Kučan pa je »sredino« označil kar za prazno, neobstoječo množico.

A kljub temu se zdi, da se vsaj del volivcev v tem duo-polu počuti utesnjenega, zato se že več mesecev govori o tretjem bloku – skupini strank levo in desno od sredine, ki bi lahko vladale ali vsaj bile odločilni jeziček na tehtnici po naslednjih volitvah.

A po politično burnem tednu se zdi, da so upi po tretjem bloku vse bolj pridušeni. Po nastopu v Uri resnice, kjer je Matej Tonin Anžeta Logarja prepričeval v skupni nastop v tretjem bloku, se je slednji opazno izmikal kakršni koli zavezi, češ, pogovarjali se bomo po volitvah, Tonin pa je nato zvečer najavil, da se z vrha NSi poslavlja, ker da bi se stranka rada odvezala obljube, da z Janezom Janšo v koalicijo več ne bo šla. SD tudi po Golobovem soliranju v Haagu ostaja trdno v koaliciji, nad Prebiličem pa se znova, sicer previdno, navdušuje Milan Kučan, ki ga njegovo drobljenje levice očitno ne moti več toliko.

Kje je torej tretji blok?

Tretji blok je bil v zadnjem času zgolj ideja, špekulacija analitikov in komentatorjev ob pogledu na rezultate meritev javnega mnenja ter tiha (včasih malo manj tiha) ambicija nekaterih politikov, ki bi si želeli, da postane realnost. Dejansko ni nikoli obstajal v praksi, zato tudi po tem tednu nismo nič dlje ali bližje njegovemu nastanku.

Pa vendar – Nova Slovenija si je z menjavo vodstva priznala, da si večina desnih volivcev drugačne »svoje« vlade kot tiste pod vodstvom Janeza Janše ta trenutek še ne more predstavljati in je posledično Matej Tonin sanjal in »gamblal« previsoko. Šel je »all in« in ta poker se mu ni izšel. Njegov naslednik bo tako bolj pragmatičen in si vrat v vlado z edinim mandatarjem, s katerim je NSi v svoji zgodovini bila v vladi, ne bo zapiral. Sicer pa se, vsaj glede tretjega pola, politika Nove Slovenije verjetno ne bo bistveno spremenila.

Še najdlje ostajajo Socialni demokrati, ki z vse bolj šibkimi glasovi protesta ostajajo ujetniki Golobove koalicije, iz katere se ne znajo ali ne zmorejo izviti.

Še najdlje ostajajo Socialni demokrati, ki z vse bolj šibkimi glasovi protesta ostajajo ujetniki Golobove koalicije, iz katere se ne znajo ali ne zmorejo izviti. Hkrati pa dobršen del njihove »trde« baze, ponosnih naslednikov komunistične partije, če hočete, vstopa v tretji blok verjetno tako ne bi prenesel. Daleč so časi ambicije in vizije Boruta Pahorja. Matjaž Han to pač ni. In okoli njega je težko najti koga, ki bi v tretji blok dejansko verjel. Bi se mu pa morda pridružili po volitvah, a le, če bi jim za vladanje dejansko zmanjkali le še njihovi glasovi.

Anže Logar preračunljivo ostaja izmuzljiv glede tega, čeprav se sam pri sebi zaveda, da je ravno to verjetno edina pot do njegove ambicije – postati premier, sicer se ne bi podal na trnovo pot ustanavljanja lastne stranke. Boji se, da bi jasno izraženo predvolilno koaliranje z NSi na tej točki omejilo njegov domet na sredini in morda celo preko pola, ter privabljanje ne profilirano desnih kadrov v njegovo stranko. Zdaj tako preračunljivo čaka, ali se mu bo računica izšla, pa bo pokazal čas. In čez čas, če oceni, se lahko tudi pridruži kakšnemu klicu v koalicijo.

Sicer pa bo, podobno kot Vladimir Prebilič poskusil sam. Tudi Prebilič se na tej točki otepa konkretno govoriti o tretjem bloku ter koga v njem vidi, ter da bo čas za takšne pogovore po volitvah, a hkrati sebe ponuja kot jasno alternativo tako Janši kot Golobu. Ta teden je hkrati jasno povedal, da spada na levo in hkrati, da mu ne diši dikcija duopola, kjer »bi imeli na eni strani eno izbiro in na drugi strani drugo. […] To se mi ne zdi fer do volivk in volivcev, mislim, da je prav, da oni lahko to izberejo, ne pa, da jih silimo k izbiri.«

Zdi se, da bo tokrat Prebilič, namesto SD poskušal ubrati retoriko tretje poti. Retoriko akterja na levi, ki se poskuša prodati kot vse, kar na levi Robert Golob ni: politik z integriteto, pogumom, smislom za obrambo in zunanje zadeve ter posluhom za gospodarstvo. Kot tak bi bil lahko na volitvah odličen lovilec za leve volivce, razočarane nad Golobovo Svobodo, ki bi sicer utegnili ostati doma, kakšen od njih celo voliti Logarjeve Demokrate.

A po volitvah bo rezultat Prebiličeve tretje poti verjetno zelo podoben rezultatu Pahorjeve – levi trojček in še en mandat vladavine levih omrežij. Sam tega niti resno ne skriva in na svoj dvoumen način, mu je blagoslov za to dal tudi Kučan – na sicer zanj značilen način, ko veliko govori in tako malo pove, da si vsak lahko v tem predstavlja nekaj svojega.

Je pa res tudi, da četudi bi tretji blok resno nastajal, bi bilo ta trenutek bistveno prezgodaj razkriti, da dejansko nastaja. Naj o tem razglabljajo analitiki in statistiki, medtem ko je treba glavne akterje pomiriti, da jih tretji blok ne ogroža pri njihovi polarizaciji. Sicer bi si bistveno prezgodaj sprožili medijski stampedo proti sebi.

Je pa res tudi, da četudi bi tretji blok resno nastajal, bi bilo ta trenutek bistveno prezgodaj razkriti, da dejansko nastaja.

Tretji blok tako ostaja do trenutka tik pred volitvami (ali celo po njih), ko bi ga njegovi akterji razkrili in ponudili novo upanje – če bi v resnici sploh nastal – ostaja zgolj ideja, pobožna želja, žarek upanja za volivce, ki jih utesnjuje dvopolnost slovenske politike. A niti Logar, niti Prebilič, niti NSi in SD  ta trenutek ne verjamejo, da jih je dovolj, da bi jim dali resen rezultat. Pa jih je dovolj? Bog ve, a če jih nihče ne bo poskusil resno nagovoriti, potem zagotovo ne.