Novinarski kolega Mirko Mayer je v uvodu svoje kolumne o odhodu Nica Harrisona iz Dallasa tako lepo zapisal, da tukaj z veseljem ponovim: “V športu in poslu velja pravilo, ki bi ga politika lahko vsaj poskušala razumeti: če rezultatov ni, greš. Brez dolgih pojasnil, brez neskončnih izgovorov, brez floskul o “polenih pod noge” in “zunanjih okoliščinah”. Izkupiček je javen, merljiv in brutalen.”
Prav ta misel bi lahko veljala tudi za slovenski nogomet. Odmeva novica, da Matjaž Kek ne bo več selektor slovenske reprezentance. Naj na začetku povem, da nikoli nisem bil njegov oboževalec, a bom kljub temu napisal, da je novica o tem, da ne bo več vodi slovenske reprezentance hkrati logična in na drugi strani popolnoma krivična. Logična, ker rezultati v zadnjem ciklusu niso bili takšni, kot jih je navadil slovenski navijač, razvajen z Eurom 2024. Krivična pa zato, ker v resnici Kek ni ne prvi, ne drugi, niti ne tretji krivec za razmere, v katerih se je znašla reprezentanca. Kljub vsemu pa se v športu jasno ve, na koga pade teža slabih rezultatov. Javno, merljivo in brutalno.
Kje je srčika problema in kdo so krivci?
Preden se lotimo iskanja novega selektorja, naredimo korak nazaj. Poglejmo nekaj ključnih resnic, ki slabše rezultate zadnjega obdobja prenesejo v povsem drugo perspektivo, proč od krivde Matjaža Keka.
Prva resnica: Slovenija nima neskončnega bazena nogometašev.
Generacije pri nas ne nastajajo na pet let, ampak na desetletje – če imamo srečo. Logično je, da po vsakem velikem turnirju pride padec. Tako je bilo po uspehih leta 2002. Tako je bilo tudi 2010. Zgodba se ponavlja tudi zdaj. To ni katastrofa, to kvečjemu lahko pripišemo matematiki majhnega naroda.
Druga resnica: naši reprezentanti v klubih igrajo manj kot kadarkoli v zadnjih petnajstih letih.
Vsak si lahko sam pogleda statistiko: večina fantov je v svojih klubih rezerva ali tretja izbira. Nekateri so povsem izgubili minute. Drugi igrajo v drugorazrednih ligah, brez ritma, brez pravega tekmovalnega pritiska. Letos imamo v Ligi prvakov enega slovenskega nogometaša. Kako naj torej reprezentanca igra vedno bolje, če pa njeni igralci nogometno ne rastejo?
Tretja resnica: brez sistematičnega dela ni reprezentance.
NZS že dvajset let vzgaja talente tako, kot da bodo na koncu čudežno zrasli v vrhunske igralce zgolj zato, ker imajo radi nogomet. Naj še tako radi razpravljamo o postavitvah, menjavah in selektorskih odločitvah, ki so mimogrede večkrat bile napačne (sam sem se mnogokrat spraševal, če Kek misli, da smo še vedno 2010 in nogomet od takrat ni napredoval) – temeljni razlogi za današnje stanje ležijo na vrhu piramide. Radenko Mijatović in njegovi tesni sodelavci so v teh letih ustvarili okolje, ki je za razliko od idiličnega pogleda na park Brdo, vse prej kot spodbudno. Ko gre dobro, so zraven za fotografijo in evforične intervjuje na televizijskih programih, ko gre slabo, pač pade selektor. Ko kosovski navijači kupijo preveč vstopnic in slovenskim navijačem in organizatorjem odčitajo lekcijo, se skrijejo za PR sporočili.
Selekcioniranje igralcev v mlajših kategorijah ni prepuščeno sposobnostim, temveč pogosto samovolji trenerjev in vplivu menedžerjev. V mnogih klubih se favorizira tiste, ki imajo močne starše, ne tiste, ki imajo močne nogometne temelje. Pri devetletnikih smo pol desetletja vzgajali le kult “hitrega oddajanja žoge”– namesto da bi jih učili orientacije, driblinga, taktičnega razumevanja, odločanja, tehničnih rešitev. Posledica? Pri 15 letih najbolj talentirani odidejo v tujino, ker doma ne dobijo kakovostnega treninga. Čez štiri leta se vrnejo, a igrajo nekje na nivoju 2. SNL. Da se v klubsko infrastukturo in manko ukvarjanja NZS s tem, na tej točki niti ne spuščam.
Seveda ne bo tujec ali trener s karizmo, to ni kontinuiteta
In v to okolje se bo torej moral spustiti nov selektor. V javnosti že od zadnje tekme s Švedsko krožijo imena, a menim, da bi se prej kot o imenu morali pogovarjati o smeri, saj Slovenija ne potrebuje le novega selektorja. Slovenija potrebuje nov koncept, nov način dela, novo razumevanje razvoja nogometa, če hočete novih nogometnih smernic. Če tega ne uredimo, bo novi selektor samo nosil na sebi tarčo za naslednjih X let.
Prej kot o imenu bi se morali pogovarjati o smeri, saj Slovenija ne potrebuje le novega selektorja. Slovenija potrebuje nov koncept, nov način dela, novo razumevanje razvoja nogometa
Potrebujemo nekoga, ki razume sodoben nogomet, ne folklore iz 2002. Nekoga, ki zna med tekmo zamenjati sistem tako, da ekipa ne izgleda, kot da je padla z oblaka, ampak kot ekipa, ki se zna situaciji prilagoditi. V modernem nogometu je preklapljanje med formacijami nekaj samoumevnega, osnovni tehnični standard. Pri nas pa iz vsake takšne spremembe delamo dramo, kot da se je zgodil taktični vesoljski program.
Nam bo to uspelo s preverjenim kadrom slovenskih strokovnjakov alla Luka Elsner ali Ante Šimundža – trenerjev, ki razumeta naš prostor, znata delati z omejitvami in sta se preizkusila tudi v tujini? Ali po drugi poti, prelomni, novi, pravzaprav revolucionarni: tuj strokovnjak, prvič v zgodovini slovenske reprezentance. Vsi upamo na Riero, ki je slovenski klubski nogomet obrnil na glavo, Sancheza, ki razume moderni pressing, dinamiko in taktično fluidnost, čeprav se globoko v sebi zavedamo, da takšni trenerji ne spadajo v reprezentance, ampak rabijo vsakodnevni trening v ekipi, da jo pripravijo na to, da vestno izpolnjuje njihova navodila.
Ne, mojih 20 evrov stave gre na pot kontinuitete, na pot znanega. Na pot izbranca, vnaprej izbranega znotraj male elitne skupine precej dobro situiranih gospodov, ki sem jih že parkrat omenil. Boštjan Cesar je bil za naslednika namenjen že, ko je sprejel vlogo Kekovega pomočnika. Zakaj bi namreč nekdo, ki ves čas vztraja na enakem načinu izbire selektorja in v tem nikoli ni presenetil, sedaj naredil šokantno izbiro? V včerajšnjem zelo olikanem in izpraševancu ponovno zelo prijetnemu intervjuju za RTV Slovenija je Mijatović med vrsticami to tudi potrdil: “Do zdaj je Nogometna zveza Slovenije vedno dajala prednost domačim strokovnjakom in to se je izkazalo za uspešno. Ni pa izključeno, da bo novi selektor tujec, videli bomo, kaj bomo imeli na razpolago.”
Kek je danes zgodovina. Toda zgodovina ne bo nič manj kruta do njegovega naslednika, če se ne bo spremenilo tisto, kar resnično odloča o prihodnosti. Selektor je obraz, NZS je hrbtenica. In če hrbtenica ostane šibka, bo tudi naslednji obraz padel – enako kot vsi pred njim.
Komentirajo lahko naročniki