Katoliški vikend vojaških veščin: Ko jagnjeta spregovorijo o meču

Ob nekem drugem času in ob nekem drugem narodu bi bil vikend, na katerem mladi spoznavajo vojaške veščine, sprejet kot nekaj koristnega, morda celo potrebnega. A ker se v Sloveniji domneva, da je prava katoliška mladina tista, ki se tiho nasmiha pri kitarah in se umika pred svetom, je jasno, da bo vsak zametek moči in odločnosti v teh krogih vzbujal histerijo. Ker če se katoličani ne plazijo, je nekaj narobe. Še posebej pa, če bi si kdo med njimi drznil razmišljati o vojaškem poklicu.

Katoliška mladina je s svojo napovedjo vikenda vojaških veščin nehote sprožila razkritje kolektivne psihoze slovenskega medijskega prostora. Ta psihoza se ne hrani z dejstvi, temveč s predsodki. Zoper vojsko, zoper domoljubje, zoper moč. Še posebej pa, če vse to prihaja iz kroga, ki se ne klanja duhu časa. Za mnoge v tej državi je vojak, ki moli, nevarnejši od tistega, ki strelja. Kajti prvi predstavlja možnost, da obstaja red. In red je zanje najhujša grožnja.

A bolj kot histerijo razkriva to zgražanje ideološki refleks, ki seže globlje in ki na žalost seže daleč na katoliško stran. Gre za globoko nezaupanje do ideje, da bi bil mlad katoličan lahko trden, odločan, možat in da bi se to sploh smelo učiti. Kot da je vera legitimna le, če je pasivna. Kot da je katoličan dober le, če ne misli resno – ne o življenju, ne o smrti, ne o obrambi, še najmanj pa o domovini.

Toda resnicoljubna vera ni pobeg pred realnostjo. Je vstop vanjo. In znotraj te resničnosti obstaja tudi odgovornost do bližnjega, do skupnosti in da, tudi do domovine. Ta odgovornost ni zgolj duhovna. Je tudi telesna, materialna in kadar je nujno tudi obrambna. Vrednota poguma, ki jo v Cerkvi tako pogosto slavimo pri mučencih, se ne konča pri trpljenju. Nadaljuje se v odločnem dejanju tistih, ki jih mučenec navdihuje.

Zgodovina Cerkve ni zgodovina pacifizma

Evangelij nas uči, naj nastavimo drugo lice (Mt 5,39), a nas ne poziva k temu, da obrnemo lice tistega, ki ga imamo dolžnost zaščititi. Kristus sam, ki je trpel za nas, je prav tako spletel bič in iz templja pregnal prekupčevalce (Jn 2,15). Janez Krstnik ni vojakom naročil, naj odložijo orožje, temveč naj bodo pravični in zadovoljni s svojim plačilom (Lk 3,14). Pavel v Pismu Rimljanom jasno potrdi legitimnost državne oblasti, da uporablja silo kot Božji služabnik, ki izvršuje jezo nad prestopniki. Kristus ni prišel prinesti zgolj mir, ampak tudi meč (Mt 10,34).

Veliki svetniki so bili vojaki in voditelji: sv. Ludvik IX., sv. Štefan Ogrski, sv. Henrik II., sv. Olaf. Cerkev jih ne slavi kljub njihovi vojaški vlogi, ampak prav zaradi odgovornega vodenja naroda. Vojaška čast ni v nasprotju z evangelijem. Marsikdo se boji, da bi s priznanjem pojma pravične vojne postavili temelj upravičevanja nebrzdanega nasilja ter vojskovanja. Četudi se ne smemo in ne moremo strinjati z idejo vojne kot take, pa vedno ne moremo ubežati njeni neizprosni neizogibnosti. Več o tem v članku vojaškega kurata Jakoba Piletiča za Slovenski čas – Knez miru sledi kaosa vojne.

Nasilje ni ideal, a obramba je dolžnost

Prav vera je tista, ki daje vojski, vojaštvu najgloblja merila etike ter temelje za vse človekove pravice in presojanje vojnih zločinov itd. Vsa teorija pravične vojne, kot jo je razvila Katoliška cerkev od Avguština naprej, ni bila nikoli slavljenje vojne, temveč njeno zamejevanje. Katoličan ni nikdar poklican, da uživa v bojevanju. Poklican je, da v sili brani skupnost in zaščiti nedolžne. Zato svetopisemski vojak hkrati varuje in moli. Zato je Kristusov učenec lahko stotnik in svetnik. Zato je kralj lahko svet, če je vladal pravično in vodil v zaščito šibkih.

Katoličan ni nikdar poklican, da uživa v bojevanju. Poklican je, da v sili brani skupnost in zaščiti nedolžne. Zato svetopisemski vojak hkrati varuje in moli.

Vojna ni cilj. Je sredstvo. Papeži od Janeza XXIII. naprej so poudarili, da gradnja miru ni negacija pravične sile, temveč njena usmerjenost v spravo. Mir, ki ni podprt z resnico in pravičnostjo, ni mir, ampak kapitulacija. Svoboda, ki ne zna braniti šibkih, ni krepost, ampak odpoved. Odpoved dolžnosti zaščite najšibkejših. Zaščite svetosti življenja.

Ironično je, da tisti, ki se danes zgražajo nad vojaškimi veščinami, pogosto enako goreče zagovarjajo politične programe, ki mlade potiskajo v ideološke delavnice, kjer jim vcepljajo sram pred lastno zgodovino, lastnim spolom in lastnim narodom. Tisto, kar je res nevarno, ni red, ampak indoktrinacija v kaos. Ni sablja, ampak tisti, ki jo prepovejo v imenu lažnega pacifizma in nato dopustijo nasilje na ulicah v imenu “družbene pravičnosti”. Še bolj nevarni pa so katoličani, ki padajo na ta hudičev trik.

Resnični pacifizem ni pasivnost, temveč odločnost, da zaščitiš mir. In tega se je katoliška stran v Sloveniji nekoč zavedala. Pred drugo svetovno vojno so kristjani zadnji upali na spravo, a so bili prvi, ki jih je revolucija prepoznala kot oviro. Odpor so organizirali prepozno – in zato je bil pokol tako temeljit. Lekcija zgodovine je brutalna: brez volje do zaščite je vera brez hrbtenice. In vera brez hrbtenice ni luč sveta, ampak plamenček za domačo meditacijo v objemu blažene nevednosti.

Slovenska zgodovina je polna mož, ki so držali pero in meč. Škof Slomšek je gradil šole in molil za narod, ni pa bil nikdar naiven do groženj. Mahničeva apologetika ni bila izgovor za umik, temveč okop. Kardelj in njegovi so vedeli, zakaj je bilo treba katoliško stran diskreditirati: ker je bila edina z organizacijsko močjo, da jim nasprotuje.

Nastaviti drugo lice

Svetopisemski Bog ni Bog sajenja rožic. Je Bog zaveze. In v tej zavezi so odgovorni dolžni braniti. Ko Jezus v Govoru na gori naroči: »Ne upiraj se hudobnežu. Če te kdo udari po desnem licu, mu obrni še levega« (Mt 5,39), ne uči pasivnosti ali hlapčevske vdanosti. Ta stavek ni poziv k umiku iz odgovornosti do skupnosti, temveč povabilo k junaštvu in svobodi v srcu, ki se ne maščuje iz osebnega ponosa. Ne govori državniku, očetu ali branilcu naroda – govori posamezniku, ki ga je nekdo užalil ali ponižal.

Leva interpretacija tega nauka – kot absolutne prepovedi vsake obrambe, celo vojaške ali zakonske – je intelektualno površna in duhovno zavajajoča. Jezus ni nikoli učil, da naj pustimo svojo sestro, sina, ženo ali domovino, da jih napadejo. Ni učil, da bi moral vojak odložiti orožje, ko soseda napadejo. Učil je, da ni vredno iz osebne užaljenosti sejati nasilja – ne pa, da smemo biti ravnodušni do nasilja nad drugim.

Celo sam Jezus, ko ga udari služabnik velikega duhovnika, mu ne ponudi še drugega lica, temveč ga vpraša: »Če sem govoril kaj napačnega, dokaži to; če pa prav, zakaj me biješ?« (Jn 18,23). Tudi On se ne pokori brez vprašanja, ampak zahteva pravico. In ko iz templja z bičem izžene prekupčevalce (Jn 2,15), pokaže, da sveta jeza in upor proti krivici nista greh temveč dolžnost.

Obrni drugo lice, da, kadar gre za tvojo osebno čast. Ne pa, kadar si ti zadnja ovira pred zlom, ki bo udarilo po drugih. Ta nauk ni pot v suženjstvo, ampak v svobodo človeka, ki ve, kdaj trpeti in kdaj zaščititi.

Obrni drugo lice, da, kadar gre za tvojo osebno čast. Ne pa, kadar si ti zadnja ovira pred zlom, ki bo udarilo po drugih. Ta nauk ni pot v suženjstvo, ampak v svobodo človeka, ki ve, kdaj trpeti in kdaj zaščititi.

Zato je najhujša zloraba evangelija tista, ki iz Kristusovih besed skuša iztrgati meč razsodnosti. Ki iz Cerkve hoče narediti čredo ovac, ki se veselo podajajo v klavnico zla, molče in pod krinko »miroljubnosti«. Kristus ni ustanovil Cerkve zato, da bo nemočna. Ustanovil jo je, da bo sveta. In sveta pomeni tudi pogumna.

Kdor mladim odreka pravico do poguma, jim odreka pravico do odgovornosti. In pravico do resnice. Ta pa pravi: svoboda brez obrambe ni svoboda, temveč privilegij, ki traja do prvega, ki si ga drzne spodbijati. K Novi zavezi moramo pristopiti organsko, Kristus zagotovo hvali mir in ljubezen do vseh ljudi, vendar razume tudi moralno uporabo sile. Uči, da je sovraštvo do oseb hud greh, sovraštvo do greha pa je zahteva moralnega življenja, zaščita šibkih pa najpomembnejša uporaba moči. Sovražiti moramo s »popolnim sovraštvom« (Ps 137,22), sovraštvom ne do grešnika, ampak do greha, ki žaljivo vpliva na Vsemogočnega Boga. Vsi, ki skrbijo za skupnost, naj tega nikoli ne pozabijo.

Mladi, ki si želijo preizkusiti vojaško disciplino, ne sanjajo o vojni. Sanjajo o moči, ki služi redu. In v času, ko se šola razkraja v psihološki eksperiment, ko vera postaja zasebna stvar, ko država odvrača od domoljubja, je prav, da nekje še obstaja prostor, kjer se spoštuje hierarhija, dolžnost in žrtev. In če je ta prostor vikend z vojaškimi veščinami, potem naj bo blagoslovljen.