Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki vpeljuje prakso samousmrtitve v Slovenijo, o njem pa bomo na referendumu odločali 23 novembra, predvideva tudi obvezno seznanitev pacienta z možnostmi paliativne oskrbe. A slednje je le pesek v oči, opozarja vodja centra za interdisciplinarno zdravljenje bolečine in paliativno oskrbo v bolnišnici Jesenice Mateja Lapuh, ki že 20 let deluje v paliativi.
“Paliativna oskrba in evtanazija sta dve diametralno nasprotni stvari. Paliativna oskrba je namenjena ljudem, ki želijo živeti z neozdravljivo boleznijo,” je povedala v pogovoru za Radio ognjišče. Poudari, da ni vedno enostavno in postlano z ročicami, veliko preizkušenj je tudi za svojce in na prvi pogled je pot življenja, ki so jo izberejo ti bolniki zahtevnejša od na videz enostavne rešitve, ki jo ponuja prezgodnje končanje življenja.
“Razvoj paliative se je v državah, kjer se je legalizirala evtanazija, ustavil. Ko razvojaš evtanazijsko politiko ne obstaja možnost za razvoj paliativne oskrbe, gre za boj, da dejavnost povsem ne zamre,”
Opozarja, da imajo tudi v tujini pogosto uzakonjeno “varovalko” da morajo bolnika pred evtanazijo seznaniti z možnostjo paliative, a je posledično pogosto predstavljena kot eno samo trpljenje in v luči na videz enostavnega izhoda z evtanazijo oz. samousmrtitvijo, meni, da bo majhna možnonst, da bi ljudje izbrali paliativo. Zgolj res dobro ozaveščeni in trdni pacienti bi še izbrali to možnost. Glede na to, da je v tujini ta možnost samo še formalnost, je malo možnosti, da bo pri nas kaj drugače, meni Lapuhova. Možnost samousmrtitve razvrednoti trud življenja.
Sama ob tem poudarja, da pozna nešteto navdihujočih primerov, ko je z dobrim paliativnim vodenjem bolnik začel uživati v življenju in se znova začel ukvarjati z dejavnostmi, ki jih je pred tem že povsem opustil . prav slednje ji dnevno daje voljo za nadaljevanje opravljanja svojega dela, ki vključuje tudi pomoč svojcem, ki stiskam kdaj niso kos. To paliativno delo pa ni lelajšanje telesne bolečine, pač pa tudi blaženje psihičnih in socialnih stisk, saj paliativna oskrba naslavlja vse te segmente.
Je pa paliativna dejavnost zahtevna in zahteva veliko časa, opozarja Lapuhova, ki ugotavlja, da v tujini paliativa, nemudoma, ko je uzakonjena evtanazija, začne stagnirati, saj je tudi za sistem enostavneje, če bolnika pokonča, kot da bi zanj skrbel. “Razvoj paliative se je v državah, kjer se je legalizirala evtanazija, ustavil. Ko razvojaš evtanazijsko politiko ne obstaja možnost za razvoj paliativne oskrbe, gre za boj, da dejavnost povsem ne zamre,” je jasna Lapuhova.
Odgovorni za paliativo v takšnih državah že dobivajo nagrade za vpeljevanje evtanazije, le to pa skušajo razširiti tudi na dementne bolnike, ki soglasja morda sploh ne morejo več podati, ker tega niso več zmožni. Razmerje med kadrom, ki se ukvarja s paliativo ter tistim, ki se ukvarja z evtanazijo postaja ena proti ena, še ugotavlja, kar glede na časovno potratnost paliative jasno kaže, kam je usmerjena večina bolnikov. Ob tem z vzdihom doda: “Upam, da bodo naši bolniki verjeli, da se živeti splača.”
Področje paliative je v Sloveniji izraziro slabo razvito. Imamo en hospic in nekaj mobilnih enot, ki delujejo na terenu. Lapuhova vodi tisto, ki na Gorenjskem 24 ur na dan, sedem dni v tednu nudi paliativno oskrbo bolnikom.
Komentirajo lahko naročniki