Kako Robi sestavlja vlado – objavljamo zapisnik tajnih prisluhov

[SATIRA] Robi je sedel v pisarni in se mučil z zapiranjem bančnega računa v Romuniji, medtem ko je sanjal o počitnicah v Karigadorju. A kaj, ko ga je čakala sestava vlade, saj je bil le on sposoben rešiti Slovenijo.

Stric Milan Kingmaker mu je to ravnokar potrdil po telefonu. »Pazi, Robi, ne me razočarati, da mi ne bo še žal, da nisem požegnal tistega nadutega Vladimirja, ki ni želel spiti kave s Hanom.«

»Jaz sem tudi nadut,« ni mogel iz svoje kože Robi, saj je bil navajen biti najboljši v vsem. »Zelo nadut, veš, stric. Že v otroštvu sem dojel, da če suvereno nekaj blekneš, te imajo ljudje za pametnega. Nič ne de, če naslednji dan govoriš nekaj popolnoma nasprotnega. Suvereno. Potem mi je te fore ukradel Donald in …«

Stric Milan ga ni več poslušal. Robi mu je šel pošteno na živce, a »takle mamo«, si je mislil in stisnil zobe. Poleg tega je bil Robi dolgoletni frend od Zokija, ki je bil Milanu kot izvenzakonski sin.

»Ja, Robi, ti si najbolj nadut… naj ti bo. Zdaj pa me dobro poslušaj: da mi nemudoma sestaviš vlado narodne enotnosti, prosim, če že nisi uspel zgaziti neprijatelja. Družina, kakor nas je prisrčno poimenovala Dominika, računa nate. Moramo takoj zavarovati pridobitve revolucije … in posle.«

»Zato sem tu,« so se Robiju svetile oči.

Milanu pa so se od ganjenosti zasolzile. »Poleg tega je narodna enotnost čudovit pojem, spominja na bratstvo in jedinstvo, na Osvobodilno fronto in podobne meni zelo intimne opcije.«

»Na spravo …« je poskusil biti pameten Robi.

»Ne, na spravo pa ne!« se je razhudil Milan.

»Aja, saj res …« se je streznil prvi mož od Tine. »Z narodnimi izdajalci ni sprave. Posebej, če so slabi ljudje in nimajo radi Slovenije.«

»Tako je! V zadnjem mandatu si bil Robi Osvoboditelj, v tem boš Združevalec Naroda,« ga je bodril Milan. »Vendar ne tistega dela naroda, ki voli za slabega človeka, seveda.«

»To sem mu kot gojitelj spoštljive komunikacije lepo zabrusil v ksiht, a ne, stric? Slab človek in veleizdajalec. Sem želel dodati še ‘lažeš, kradeš, bolhe ješ’, a sem se gentlemansko zadržal,« je Robi postregel še z eno svojo specialiteto za politične sladokusce: samohvalo.

»Bravo, Robi, tudi enotnost ima svoje meje,« je bil tokrat ponosen Milan. »Pri nas naprednih je enotnost vedno bila razsvetljeno izključevalna. Sicer pa povej, kako kaže z drugimi? Imamo wannabe ‘žlahtne desničarje’? Tiste, ki se ponižno pustijo voditi avantgardi? Zato te kličem.«

»Se trudim, stric, a kaj, ko se mi nočejo vsi podrediti, čeprav sem zmagovalec volitev. Še tista … prasica … kot jo ljubkovalno kliče Zoki, mi noče podeliti takoj mandata, ker se ji je pred volitvami zareklo, da ga bo podelila tistemu, ki ji prvi prinese 46 glasov.«

»Takrat smo še mislili, da bo relativni zmagovalec slab človek iz Grosuplja,« ni skrival grenkobe Milan. »Zdaj pa hočem kratek raport o sodelovanju s klerikalci in ostalimi zagamanimi faši… pardon, potencialnimi žlahtnimi desničarji.«

»Ne kaže dobro, stric. Jernej vztraja, da je med nami porušeno zaupanje, ker smo jih v prejšnjem mandatu malo zafrkavali na DARSu in njihove poslance za hec ovadili zaradi nadzora na KNOVS-u. Desničarji nimajo smisla za humor. Najraje bi jih vrgel čez ramo.«

»Molči, nucaš glasove njihovih poslancev, Robi. Poleg tega, zdaj si Robi Združevalec in združevalci ne mečejo čez ramena.«

»Anže tudi nekaj koleba, češ da se noče družiti z Lukcem in Asto, ker hodita v Čebine in rada dvigujeta davke.«

»Kaj pa tisti nakladač iz Kranja?«

»Pravi, da bi rad bil v opoziciji, da bo pri naslednjih volitvah presegel mejo desetih odstotkov. Osebno mi itak gre na živce že ime njegove stranke, Resnica. Sem alergičen nanjo.«

»Slabo, Robi, slabo … Nerodno, pravzaprav. Zaenkrat bolj kaže na vlado nerodne enotnosti – , če mi dovoliš malo prekmurskega humorja. Glej, resno. Družino boš razočaral … bomo primorani ‘povabiti’ v sodelovanje posamezne poslance, ki jim v primeru novih volitev grozi brezposelnost.«

»Stric, kaj pa če bi vi aktivirali vse naše adute? Tajne agente Niko in Mukija, na primer? Če sta nadmudrila Mosad, lahko pomagata sestaviti vlado narodne enotnosti,« se je briljantno spomnil Robi.

»Naša Nika je punca, kot se šika, in se res v vse vtika,« je na glas razmišljal Milan. »Dekla za vse, družina jo obožuje. Trenutno je na zasluženem odmoru … do vzpostavitve nove desne vlade, bog ne daj. Ampak čisto za vse pa ni, no.«

»Kako da ne?« je vztrajal Robi. »Spozna se na vode … čeprav ne na drekovode … med desnimi vladami kolesari bolje od Pogačarja. Pošlihtala je sovražni govor v Sloveniji, rešila pravico do splava v Evropi … ima podporo nogometnega padrina Čeferina, jé bureke z novinarji RTV, je borka proti korupciji ta desnih, razkrinka fake spletne strani prodajalcev hamburgerjev, kofetka z Obamo, poje s Katy Perry in degustira kaviar s svetovno elito v Davosu, dve uri pred koncem glasovanja že pozna rezultate volitev, prejema Soroševo mednarodno štipendijo za boj proti vmešavanju tujcev v domače demokratične procese, zna skoraj lastnoročno razkrinkati izraelske tajne službe …«

»Operacija ‘Black Cubes Matter’ je res bila masterclass,« se je Milan bohotil s svojo angleščino.

»S to operacijo nas je v zadnjem hipu rešila,« je priznal Robi. »Brez preusmerjanja pozornosti iz vsebine prisluhov na izraelsko vmešavanje v volitve bi bili pečeni. Očrnila je Princa teme in nanj vrgla grdo luč.«

»In hkrati zvišala standarde za spoštljivo naslavljanje motečih novinarjev na tiskovnih konferencah iz ‘molči’ ali ‘spizdi’ v ‘Model’,« se mu je pridušal Milan. »Midva z Zokijem sva tu še stara šola, jima raje rečeva, da so premladi ali, če so ženske, da naj se raje gredo poročit. ‘Model’ je vrhunski dovtip: moderen, neseksističen in antipatriarhalen.«

Robiju se je zazdelo, da sta malo zašla. Žal so se tudi stricu poznala leta. Pesem, ki se je vrtela v ozadju, ‘We Are Family’, ga je spomnila na veliko odgovornost, ki jo je nosil. Prekinil je vezo. Kingmaker ga je razočaral.

V telefonskem imeniku mobija je poiskal »Kraljico«, ki je imela neprecenljive izkušnje z neuspešnim sestavljanjem vlade. Oglasil se mu je avtomatski odzivnik.

»Alo, tu Zoki, ne. Trenutno sem zaseden, ne… morda na farmacevtski pavzi ali na kosilu z Vučićem in Dodikom, ne. Če kličete za gradnjo drekovoda, pritisnite 1; za spremembo namembnosti zemljišč pritisnite 2; za urejanje pravic za koncerte v Tivoliju pritisnite 3; za investicije v Ljubljani pa pritisnite 10 … odstotkov.« [/SATIRA]