Spet je tisti čas v letu, ko škofje in njihovi namestniki križarijo po Sloveniji, izvajajo vizitacije župnij in nato podeljujejo zakrament svete birme. To je čas nekakšne bipolarne motnje v Katoliški Cerkvi, saj ga zaznamujejo dolge priprave, silne slovesnosti in bogato obložene mize. Vse to pa se meša s tiho otopelostjo in pesimističnostjo duhovnikov, nekaterih staršev in župljanov na drugi strani. Tisti vic, da je treba zoprnega goloba, ki je zataval v cerkev in ne zna ven, samo birmati, pa bo odšel sam od sebe, je postal grenka podoba resničnosti birmanske prakse, in tako je že dolga desetletja.
Čarobni klik v glavi
Tisto, kar je najbolj zanimivo pri tem dogajanju, je »čarobni klik v glavi«. Priprave na birmo so namreč skoraj vedno dolge in intenzivne. Velja nenapisano pravilo, da je priprava tem boljša, kolikor več dogodkov in obveznosti jo zaznamuje. In s tem običajno ni čisto nič narobe: mladina se po navadi kar zavzame, redno sodeluje, popravi se obisk svete maše in zdi se, kakor da je vse v redu. Potem pa se ob birmi zgodi klik in kar naenkrat ni blizu niti tistih, ki so bili med birmanskimi pripravami najbolj zavzeti. To je vsekakor zelo grenka izkušnja vseh, ki birmance pripravljajo, saj se vse skupaj zdi že v naprej zlagano in nikoli ne moreš prav vedeti, kdo sploh misli resno.
»K maši ne hodijo«
Seveda se vse meri po obisku svete maše. Čeprav se zavedamo, da je vero nemogoče meriti, je dejstvo, da se vsaka stvar v življenju vsaj malo izmeri tudi po tem, koliko zunanjega truda je vanjo vloženo. Katehisti in katehistinje tako ali tako že skozi ves čas verouka tožimo, da za nekatere otroke pravzaprav ni jasno, kakšne namene imajo. Še bolje, kakšne namene imajo starši. Morda potrebujejo samo dobro popoldansko varstvo, verouk pa jim tako ali tako ne bo škodil? Človek se res vpraša, zakaj nekdo sili svojega otroka k verouku, obisk svetih obredov pa se popravi samo takrat, ko se bliža kakšna prelomnica. Še bolj zanimivo je, koliko sredstev in časa je vloženih v to, da bi bila slovesnost dobro pripravljena in da »bo lepo«, kakor da ne bi bilo v naši veri bistveno čisto vse drugo.
Čeprav se zavedamo, da je vero nemogoče meriti, je dejstvo, da se vsaka stvar v življenju vsaj malo izmeri tudi po tem, koliko zunanjega truda je vanjo vloženo.
Bi morali biti upravičeni do zakramenta samo tisti, ki »resno mislijo«?
Ob tem se velikokrat pojavljajo razne ideje, kako presekati ta gordijski vozel. Pogosto se sliši, da bi morali zakramente omejiti in jih podeljevati samo »tistim, ki resno mislijo«. Drugi pravijo, da je sam »avstro-ogrski sistem verouka« zgrešen in da je rešitev v novih načinih kateheze, običajno se omenja družinsko katehezo. Tretji, običajno župniki, se zanašamo na možnost, da se bo pa komu pač enkrat pozneje »posvetilo« in bo pač postal bolj veren, takrat pa mu bodo zakramenti prišli zelo prav. Zato pa krščujemo in nikogar ne oviramo niti ob prejemu svete birme.
Ja, naporno je to vprašanje. Različne države se teh vprašanj lotevajo zelo različno. Francija je denimo birmo zamaknila na odraslo dobo, ko morajo za to birmanci tudi ustrezno in samostojno prositi škofa. Drugi bi jo radi premikali v zgodnejše obdobje, da birma ne bi sovpadala z naveličanostjo in spremembami v življenju osmošolcev in devetošolcev. Tretji bi jo »po pravoslavno« delili kar ob krstu, pa bo, kar bo.
Cerkev ima vgrajeno samočistilno funkcijo
Vse bolj jasno pa vsekakor postaja, da ima Cerkev tako ali tako vgrajeno zelo bolečo, a v zgodovini večkrat preizkušeno samočistilno funkcijo, ki se nekako tepe z naročilom Gospoda Jezusa, da naj se evangelij oznanja po vsem svetu. Ta funkcija se pokaže vsake toliko časa, in naša doba je vsekakor takšna, v kateri zaznavamo, da zgolj tradicija, velike slovesnosti z mnogimi sodelavci, predolge škofovske pridige in neskončni trud duhovnikov ne morejo nadomestiti starševskega zgleda in vere v družini. Zdi se, da oblika verouka niti ni tako pomembna, pomembno je, če starši res živijo svojo vero in s tem postajajo prvi pričevalci vere tudi za svoje otroke, ki se morajo tako ali tako sami odločiti, kako želijo živeti svoje življenje tudi na verskem področju.
Zdi se, da oblika verouka niti ni tako pomembna, pomembno je, če starši res živijo svojo vero in s tem postajajo prvi pričevalci vere tudi za svoje otroke
Oblika kateheze in dolge priprave na prejem zakramentov so zato lahko v katerikoli obliki, najbolj pa na dolgi rok lahko uspe tista priprava, ki jo bolj od otrok resno vzamejo predvsem starši. Število tistih, ki se vero odločijo sprejeti pozneje, v odrasli dobi, zato raste, saj vera ni pranje možganov, ampak iskren odnos z Bogom, ki se ga živi in izbere, ne pa zgolj sosledje slovesnih dogodkov.
Samočiščenje je zato seveda boleče in predvsem za duhovnike izjemno duhamorno, ampak verjetno tako pač mora biti. Dokler ne bomo uspeli evangelizirati generacij današnjih staršev, je odgovornost nesmiselno prenašati na otroke.
Komentirajo lahko naročniki