Malo zaradi nečimrnosti, malo pa zaradi žalosti, da nas bodo pozabili, nas kdaj pa kdaj spreleti misel na lastni pogreb, celo na besede, ki naj bi nam jih spregovorili v pogrebnem nagovoru. Kaj si želite, da bi ob vaši smrti povedali ob odprtem grobu?
Skritim željam o tem, po čem naj bi se nas spominjali zanamci, sv. Pavel v današnjem drugem berilu iz drugega pisma Timoteju, nastavlja ogledalo. Pravi, da je dokončal dober boj. Pričakovali bi, da bo v nadaljevanju navajal svoje zasluge za širjenje vere, govoril o svojem junaštvu in pogumu, ko je na svojih treh misijonskih potovanjih po Mali Aziji in Grčiji zaradi kamnanja in preganjanj nekajkrat komaj ušel smrti itd. Pavel vse to pusti ob strani in omenja eno samo stvar, ki se mu zdi pomembna, namreč to, da je ohranil vero: »Dober boj sem izbojeval, tek dokončal, vero ohranil« (2 Tim 4,7).
Pavel bi bil potemtakem popolnoma zadovoljen, če bi na njegovem pogrebu povedali samo to, da je ohranil vero; vse drugo pa bi lahko brez škode izpustili, saj je vse, kar je naredil, imelo en sam temeljni namen, da je skozi delo, trude in napore utrdil svojo vero in zaupanje v Kristusa.
Sv. Pavel na to, da bi se ljudje trajno spominjali njegovih dosežkov, ne da veliko, pravzaprav nič. Ve, da hočejo ljudje že dan potem, ko umrlega znanca, prijatelja ali sorodnika zagrnejo z zemljo, živeti naprej, zasesti izpraznjeno mesto in postaviti drugačne prioritete; največkrat celo v nasprotju s tistimi, ki jih je imel pokojni. Žalovanje je pogosto samo zunanje, kajti tisti, ki ostanejo, lahko odhod umrlega doživijo celo kot osvoboditev, ker smejo končno prekiniti tradicijo, odstraniti prakso delovanja, ki jo je nadzoroval pokojni in stvari zastaviti na novo.
Če je bil umrli zelo pomemben javni delavec, mu celo postavijo spomenik, se ga tudi javno spominjajo in obujajo spomin na njegove zasluge, pri tem pa mislijo predvsem nase, kako bi s poudarjanjem doprinosa umrlega legitimirali to, kar delajo sami. Komemoracije dejansko niso toliko namenjene spominu na umrle, kot inavguraciji strategij tistih, ki jim pripada pravica do izvedbe spominskih slovesnosti. Umrli so bolj ali manj le iztočnica za povzdigovanje tega, s čemer se ponašajo živi. Vsega tega se je, kot rečeno, sv. Pavel dobro zavedal, zato od ljudi ni ničesar pričakoval.
Komemoracije dejansko niso toliko namenjene spominu na umrle, kot inavguraciji strategij tistih, ki jim pripada pravica do izvedbe spominskih slovesnosti.
Tudi sv. Pavel si je želel venec zmage, a je bil jasen: po veri, ki jo je ohranil, mu bo Gospod, ki ga je oznanjal, naklonil venec pravičnosti (prim. 2 Tim 4,8). To z drugo besedo pomeni, da Pavel ne potrebuje ne spomenika ne komemoracij.
V tem duhu se je od sinov Avguština in Navigija v Ostiji leta 387 poslovila tudi njuna mati Monika. Rekla je: »Pokopljita moje truplo kjerkoli; s tem si ne delajta skrbi.« Brata sta namreč hotela truplo svoje pokojne matere odpeljati iz rimskega pristanišča Ostije v severnoafriško Numidijo, od koder je bila doma. Sv. Monika je sinovoma izrazila povsem drugačno prošnjo, »naj se jo spominjata ob Gospodovem oltarju, kjerkoli že bosta.«
Sv. Pavel v pismu Timoteju pripiše še misel, da venec pravičnosti ne pripada samo njemu, ampak vsem, ki z vero in ljubeznijo pričakujejo Gospodov prihod. S temi stavki sv. Pavel uveljavlja popolnoma novo kulturo pokopa ter odnosa do smrti in umrlih. Svobodni rimski državljani, ki jim njihova poganska vera ni dala jasnega oznanila o posmrtnem življenju, so se bolj kot na bogove zanašali na spomin, ki ga bodo nanje ohranjali živi potomci in vsi, ki bodo ob mestnih vpadnicah na nagrobnih ploščah prebirali njihova imena. Kristjani se na zapise svojih imen na nagrobnikih niso zanašali, ampak so imeli v mislih mašno daritev, pri kateri se bo človeški spomin nanje združeval z večnim Božjim spominom, ki nikogar ne pozabi.
Rimski nagrobniki so po eni strani izraz nejasne vere o posmrtnem življenju, po drugi strani pa dragocen zgodovinski dokument. Tako so v zunanje stene naše stolnice graditelji te cerkve, člani Academiae operosorum, med leti 1703–1707 vzidali nagrobne plošče, na katerih so imena nekaterih imenitnih prebivalcev rimske Emone.
V pričujočem pismu je sv. Pavel Timoteja spomnil, da mu takrat, ko se je zagovarjal pred tožniki, nihče ni stal ob strani. S tem je hotel reči: če mu nihče ni stal ob strani, ko je bil živ, in je za preživetje nujno potreboval pomoč, zakaj bi mu kdo stal ob strani, ko bom mrtev. Iz česar sledi, da svojih pričakovanj ne naslavlja na ljudi, ampak na Gospoda, od katerega edinega lahko pričakuje venec zmage.
Sv. Pavel škofu Timoteju svoje lastno življenje razlaga izrazito duhovno. Tako kot je bilo njegovo oznanjevanje Kristusove skrivnosti nekaj izrazito duhovnega, daleč od iskanja hvale in koristi, bo duhovno tudi vse, kar bo sledilo potem, ko bo dokončal svoj zemeljski tek.
Tudi mi naj svoje življenje po vzoru sv. Pavla motrimo predvsem duhovno, čeprav nismo poklicni oznanjevalci evangelija. Vsako delo, ki ga kdo opravlja, je najprej res namenjeno zemeljskim ciljem: lastni izpopolnitvi, preživljanju in služenju skupnosti. Po veri pa naj bodo vsa naša opravila nekaj zakramentalnega, postopno prežemanje človeškega z Božjim, da bi nazadnje vse minljivo po Božjem dotiku postalo neminljivo.
Zmota “dobrega vernika in pravovernega Juda
Iz tega, kar sv. Pavel pripoveduje Timoteju o svojem delu in življenju, vidimo, da je on kot pripadnik stranke farizejev naredil s farizejsko tradicijo popoln prelom. Pavel, pripadnik farizejev, ni v ničemer podoben farizeju iz današnjega evangelija, temveč je utelešenje cestninarjeve duhovne drže. Farizej iz evangelija živi v samozadostnem prepričanju, da je dober vernik in pravoveren Jud, ki mu nihče ne more ničesar očitati. Bogu se predstavi tako, da pokaže nase, seveda v pričakovanju, da ga bo Bog zato, ker se posti in plačuje desetino, pohvalil in počastil.
Farizej ima vero v Boga za nekaj povsem tehničnega, kot da ob sobotah v shodnici pri bogoslužju ni nikoli slišal, na primer preroka Ezekijela, ki je govoril nekaj popolnega drugega: »Dam vam novo srce in novega duha položim v vašo notranjost« (Ezk 36,26). Beseda o srcu je namreč beseda o odnosu. Farizej se očitno ni prebil prek desetih Božjih zapovedi. Te namreč postavljajo na eno stran zakonodajalca in na drugu stran izpolnjevalca zapovedi. Jezus pa je z novo zapovedjo ljubezni ta starozavezna razmerja bistveno presegel s tem, da jih je iz zunanjega območja prenesel v človekovo notranjost, v njegovo srce.
Farizej je s svojo molitvijo, ki seveda ni bila molitev, ampak prazna samohvala, sebe imel za partnerja Bogu. Z izpolnjevanjem zapovedi in predpisov, naj bi bil Bogu, tako si je domišljal, enakovreden pogajalec in sogovornik. Menil je, da Bogu ni ničesar dolžan. S tem je pokazal, da ne razume vprašanje milosti, in prav milost je srčika Pavlovega oznanjevanja. Če bi Pavlovo oznanjevanje povzeli z enim stavkom, bi smeli z njim ponoviti: Vse je milost; dovolj ti je moja milost (prim. 2 Kor 12,9). Tega farizej ni razumel, zato je ostal pod postavo. Pavel pa v pismu Rimljanom trdi nasprotno: če smo v Kristusu, nismo več pod postavo, ampak pod milostjo (prim. Rim 6,14).
Ker farizej vere ni dojemal kot odnos, tudi ni imel osnov za globlje medčloveške odnose. Drugi ljudje v njegovih očeh niso bili vredni njegove pozornosti, saj je na vsakem našel kaj mrzkega. Eni so bili zanj grabežljivci, drugi krivičniki, tretji prešuštniki, skratka tako ali drugače ničvredni, kot tudi cestninar, ki se ga je držal sloves malopridneža, ki mitnino še bolj kot za cesarja pobira zase.
Sv. Pavel po poreklu farizej, postane po spreobrnjenju drug človek. Ne le da se kot farizej ne hvali s svojo pravovernostjo in doslednim izpolnjevanjem postave, ampak nasprotno, poudarja, da je Kristus prišel zaradi grešnikov, med katerimi je prvi on (prim. 1 Tim 1,15). Razlog, da je temu tako, pa je, da on sicer ve, kaj je dobro in hoče dobro tudi delati, a ne dela tega, kar hoče, temveč dela celo to, česar noče, kajti greh, ki prebiva v njem, je ta velika ovira (prim. Rim 7,15).
S tem sv. Pavel opozarja na stanje izvirnega greha, na tisto našo bitno nepopolnost, ki jo brez osebne krivde prinesemo na svet. Zelo nazorno o tem piše dr. Urša Zabukovec, odlična poznavalka Dostojevskega in druge ruske književnosti: »Eden pomembnih uvidov, ki nam jih predoča dobra literatura, je zavest o nezajezljivosti, nemonolitnosti, temeljni protislovnosti človeka in vse resničnosti. Zavest o usodni razpoki, ki preči človeka in družbo, ki jo ta izvorno in neizogibno ranjeni človek ustvarja« (Delo, 22. 10. 2019, str. 5).
Odgovor na ranjenost naše človeške narave vidi sv. Pavel v Kristusu, ki je z velikonočno skrivnostjo posegel v to stanje in nas povedel na pot odrešenja. Njemu, pravi sv. Pavel, ki nam je s svojim križem, smrtjo in vstajenjem to zagotovil, slava na vekov veke (prim. 2 Tim 4,18).
V tem, kako je sv. Pavel razumel sebe, svoje življenje in svojo prihodnost, lahko najdemo odgovor tudi zase.
Komentirajo lahko naročniki