Kaj imenovanje levičarske aktivistke na čelo KPK pomeni za videz nepristranskosti inštitucije?

Slovenija dobiva novo predsednico Komisije za preprečevanje korupcije (KPK). Po javni predstavitvi v predsedniški palači je predsednica republike Nataša Pirc Musar podpisala ukaz o imenovanju Katarina Bervar Sternad, ki bo 1. aprila nasledila dosedanjega predsednika Robert Šumi. Postopek je bil formalen, zakonit in hiter, a vprašanja, ki jih odpira imenovanje, segajo precej dlje od same procedure.

Gre namreč za predsedničino prijateljico, ki jo je pred tem skušala spraviti še na nekatere druge državne funkcije – denimo za varuhinjo človekovih pravic. Obenem je Bervar Strnadova izpostavljena levičarska aktivistka, soustanoviteljica Pravne mreže za varstvo demokracije, ki je s pravnimi sredstvi izpodbijala varstvene ukrepe v času covida ter globe za njihovo kršenje.  

Gre za naslednje imenovanje leve aktivistke na visoko državno funkcijo – pred tem je bila iz teh krogov za ustavno sodnico s koalicijsko večino izvoljena nekdanja direktorica Mirovnega inštituta Neža Kogovšek Šalamon. 

Kandidatkina vizija: močnejša, bolj slišna KPK

Bervar Sternadova je v predstavitvi poudarila potrebo po krepitvi institucionalne neodvisnosti KPK, nadgradnji zakonodajnega okvira, digitalizaciji nadzornih orodij in večji zaščiti prijaviteljev. Opozorila je na naraščajočo zaznavo korupcije in nizko zaupanje javnosti v boj proti njej ter dejala, da ima korupcija neposredne posledice tudi za uresničevanje človekovih pravic. KPK po njenem ne sme biti »brezzobi tiger«, temveč preventiven in hkrati nadzoren organ, ki zna jasno komunicirati z javnostjo.

Gre za poudarke, ki jih je v zadnjih letih slišati pogosto, izziv pa bo, ali jih bo nova predsednica znala udejanjiti na način, ki ne bo dodatno poglabljal dvomov v politično nevtralnost komisije.

»Nevladno« ozadje in politični odtis

Nova predsednica prihaja iz nevladnega sektorja, kar pa je tudi eden glavnih očitkov, ki letijo nanjo. Več kot 15 let je vodila Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja (PIC), kjer se je profilirala kot izrazita zagovornica pravic in interesov manjšin, predvsem ilegalnih migrantov in prosilcev za azil. Je tudi izrazita kritičarka politik prejšnje, Janševe vlade, v času katere je soustanovila t.i. Pravno mrežo za varstvo demokracije, ki je nudila pravno pomoč oglobljenim kršiteljem protikovidnih ukrepov, ter v zvezi s tem vlagala različna pravna sredstva, tudi (uspešno) pobudo na ustavno sodišče za neustavnost prepovedi shodov ter omejevanja združevanja v času covida.

Njeni javni nastopi in stališča so bila pogosto umeščena radikalno levo. Svetovni nazor kandidata sam po sebi ni sporen, a zgodovina aktivističnega in političnega ravnanja v kontekstu vodenja protikorupcijskega organa predstavlja breme videza nepristranskosti. Sploh v času ko se nakazuje da bi lahko po marčevskih volitvah prišlo do političnega zasuka, kar pomeni da bi lahko v takšnem primeru nova sestava KPK proti novi oblasti postopala pristransko, medtem ko bi bile rabote sedanje oblasti, ki jih je KPK v tem mandatu že deloma naslovil, pometene pod preprogo.

Prav ta videz je za KPK ključen. Komisija namreč ne deluje le z odločitvami, temveč z zaupanjem javnosti, da so te odločitve sprejete brez ideoloških ali osebnih vplivov.

Prijateljstvo, ki meče senco

Dodaten dvom sproža dejstvo, da imata Bervar Sternadova in predsednica republike dolgoletne strokovne in osebne stike. Javnosti znano sodelovanje, podelitev predsedničinega priznanja in več zaporednih kandidatur za visoke funkcije so okrepili vtis, da gre za kadrovanje znotraj ozkega kroga zaupanja.

Ravno to in zgoraj omenjena opredeljenost Sternadove so poželi kar nekaj ostrih komentarjev na družbenih omrežjih na račun KPK, pridružili pa so se jim celo komentarji izpod portalov bolj levo- liberalnih medijev, kjer je bil poudarjen ne nujno konflikt interesov, temveč njegov videz, ki pa je glede na poznanstvo med predsednico države in komisijo precej zbledel in kaže na svojevrstno ironijo da se na čelo komisije za boj proti korupciji imenuje nekoga s takim pedigrejem.

No to pa je presenečenje. Primerna za vse funkcije v državi. Integriteta predsednice države pa… https://t.co/yKWcq5sDLf

— Miro Haček (@MHacek) February 18, 2026

Širši vzorec imenovanj

Predlog brvar strnad, da bi kaznovali vse, ki bi z izjavami povzročili zgražanje ali vznemirjenje v javnosti, bi pomenil, da bi zaradi te izjave morala biti procesirana prva. pic.twitter.com/TKQlYuH4Lk

— Braindo (@braindoxx) July 19, 2023

Dno od dna. Frendico Strnadovo je Musarjeva najprej forsirala za varuhinjo človekovih pravic sedaj pa bo vodila KPK. Radikalna nevladna levičarska aktivistka bo sedaj “neodvisna”. Kakšno arogantno kadrovanje!
Ukiniti KPK takoj ko bo mogoče.https://t.co/GzCeornBK9

— Boštjan Perne (@bostjanperne) February 17, 2026

Imenovanje se umešča tudi v širši trend, kjer pomembne državne funkcije prevzemajo posamezniki z izrazitim aktivističnim ozadjem. Kritiki pri tem pogosto omenjajo dr. Nežo Kogovšek Šalomon, danes podpredsednico Ustavnega sodišča in nekdanjo predstavnico izrazito levega Mirovnega Inštituta (in predsednico sveta zavoda PIC, kjer je bila direktorica Katarina Bervar Strnad), ter Miho Lobnika, zagovornika načela enakosti, ki je bil na to funkcijo, ki zahteva spoštovanje tega načela za vse, že pred leti imenovan kljub svojemu očitno pristranskemu pedigreju, saj je bil med drugim aktivist Legebitre. Skupni imenovalec teh imenovanj je vprašanje, ali država s tem krepi strokovnost ali utrjuje ideološko homogenost institucij.

Preizkus mandata

Katarina Bervar Sternad bo morala že na začetku mandata dokazati, da lahko preseže svojo preteklo vlogo in deluje strogo neodvisno, tudi v primerih, ki bodo politično občutljivi za aktualno oblast. Prav tam se bo odločalo, ali bo KPK pod njenim vodstvom okrepila zaupanje javnosti ali pa bodo dvomi, ki spremljajo njeno imenovanje, postali njen stalni spremljevalec.

Izpolnjevanje njene strategije, predstavljene v na konferenci v predsedniški palači bo pokazala njeno zmožnost ali zmožnost iti onkraj poznanstev in ščitenja sebi ljube politične opcije.