Izkušena patronažna sestra: ljudje v zadnjem obdobju življenja ne potrebujejo pomoči pri samomoru, temveč posvečen čas, sočutje, oporo in pomoč

Volivci se bomo v nedeljo, 23. novembra 2025, izrekali o podpori Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Zakon bo polnoletnim bolnikom, ki so sposobni odločanja o sebi, omogočal, da se odločijo za samomor s pomočjo, če jim huda neozdravljiva bolezen ali druga trajna okvara zdravja povzroča neznosno trpljenje.

Zakon bo zavrnjen, če bo dosežen zavrnitveni kvorum, torej če bo proti glasovala vsaj ena petina vseh volivcev oziroma 339.205 oseb, ob številnih državljanih pa mu močno nasprotuje skoraj celotna medicinska stroka. 

O bolezni, trpljenju, srečevanju s smrtjo in s podobnimi življenjskimi preizkušnjami smo se pogovarjali z bivšo patronažno sestro in trenutno koordinatorico dolgotrajne oskrbe v Šmarju pri Jelšah, gospo Marjano Skale.

Po njenem prepričanju je Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja slab iz več razlogov. Kot poznavalka stanja na terenu meni, da bi trenutno situacijo v Sloveniji lahko rešili že z bolj razvito paliativno oskrbo, večjim sočutjem in dobro izobrazbo tako zdravstvenega osebja kot ljudi na splošno.

Marjana Skale je 28 let delala kot medicinska sestra v ZD Šmarje pri Jelšah, od tega skoraj dve desetletji kot patronažna medicinska sestra na terenu. Pred dvema mesecema pa je sprejela novo poslanstvo in postala koordinatorica dolgotrajne oskrbe na domu za občine Šmarje pri Jelšah, Podčetrtek, Kozje, Bistrica ob Sotli in Rogatec.

Kot patronažna sestra se je srečevala tudi s hudo bolnimi ljudmi in imela vpogled v njihovo življenje. Kot sama pravi, ni take vrste oseba, ki bi prišla v dom in samo oskrbovala rane, ampak je pogledala situacijo kot celosten pogled na človeka (iz fiziološkega, psihološkega, socialnega in duhovnega vidika).

Paliativni bolniki potrebujejo sočutje in čas

»S paliativnimi primeri oziroma umirajočimi bolniki sem se srečevala pogosto. To je bilo moje delo, moja naloga. Vedno sem k njim hodila s sočutjem.« Skaletova pravi, da je velikokrat začutila hvaležnost teh, ki jih je obiskala, tudi če je bila pri njih nekajkrat na obisku. »Začutili so mojo skrb in to jim je veliko pomenilo.«

Po besedah nove koordinatorice za dolgotrajno oskrbo v Šmarju pri Jelšah bolniki potrebujejo predvsem sočutje v težkih trenutkih in čas. Človeku v zadnjem obdobju življenja, ko se poslavlja, je potrebno posvetiti več časa, oporo in pomoč, tako njemu kot svojcem, da dostojno preživi to zadnje obdobje svojega življenja.

»Če se obdobje umiranja v hiši sprejme, je to lahko lepo obdobje za vso družino. Bolečina se lahko obvlada. Vsi, ki spremljajo tega človeka, pa na koncu rečejo, da je bilo vredno. Vredno je bilo, ker so lahko nekomu ponudili, da je dostojno umrl doma, da je zaspal. In da imajo občutek, da niso sami v tem obdobju.«

Med njenimi izkušnjami se ji je posebej vtisnil v spomin onkološki bolnik, ki je ob tem, ko je zbolel, čutil stisko. Prosil je za pomoč, ker ni več zmogel. Skaletova pravi, da so se pogovorili, mu nudili oporo in sočutje. Ne samo njemu, ampak tudi svojcem.

»V teh primerih narediš vse, kar je v tvoji moči: urediš protibolečinsko terapijo, poskrbiš za pripomočke, kot so postelje in podobno, da je dobil oskrbo na domu trikrat na dan. S tem tudi razbremeniš družinske člane …«

Kot pravi, se je čez nekaj tednov ta želja po smrti umirila. »Ta bolnik je videl, da vsi dihajo z njim, da ima oskrbo. Na koncu je bil hvaležen za pomoč in da ni obupal, da ni bil sam.«

“Pomoč pri samousmrtitvi ni rešitev v trenutku, ko človek trpi.”

Po njenem prepričanju pomoč pri samousmrtitvi ni rešitev v trenutku, ko človek trpi in ko je v stiski, obupu. Po njenih izkušnjah, ko ti ljudje dobijo pomoč, ki jo potrebujejo, so hvaležni in pomirjeni, da lahko odidejo iz tega sveta v miru. Tudi svojci so na tak način bolj pomirjeni. »Če imaš podporno okolje, tudi bolečina ni več trpljenje, ker jo sprejmeš in zmoreš. Bolečina ni tako težka, ker ti jo pomagajo tudi drugi nositi.«

Eden od glavnih argumentov zagovornikov zakona je, da je nehumano siliti človeka, da umira v neznosnih bolečinah in da bi morala biti samousmrtitev v takih primerih dopustna. Skaletova pa pravi, da imamo dandanes vsa sredstva, ki jih potrebujemo, da lahko fizične bolečine pred smrtjo obvladamo. Imamo vse na voljo, tudi duhovno oskrbo in psihično pomoč, da se lahko bolnik pogovori o svojih težavah, da začuti, da so ljudje ob njem.

»Ko je človek v stiski, marsikdaj izreče nekaj, česar v resnici ne misli. Ko se temu človeku ponudijo možnosti, druge izbire in se mu stoji ob strani, pa v resnici človek ne pomisli več na to možnost.«

Pomembno se ji zdi tudi zavedanje o prepletenosti fizične in psihične bolečine: »Fizična bolečina je obvladljiva. Včasih se mi zdi, da je psihična bolečina še močnejša. In da psihična bolečina telesno bolečino poglobi.«

Paliativna oskrba kot tabu tema, potrebno je izobraziti ljudi

Paliativna oskrba je v Sloveniji premalo razvita oziroma organizirana. V Celju sicer deluje mobilni paliativni tim, niso pa te mobilne paliativne ekipe prisotne v vseh regijah v državi. Po mnenju Marjane Skale je to prvo, za kar bi morala država poskrbeti, da bi bila oskrba primerna.

Pomembno pa je tudi znanje, ki ga imajo ljudje o paliativi. Naša sogovornica se je večkrat srečala s situacijo, ko se bolniki oziroma njihovi svojci bojijo sprejeti paliativni tim na domu. Predvsem pa se to dogaja zaradi nevednosti, ker je paliativna oskrba tema, o kateri se ne sliši pogosto. »Morali bi govoriti o smrti kot delu življenja. Smrti se ne bi smeli bati, da bi dobili injekcijo in bi bili rešeni. Taki ljudje niso rešeni, tega sveta niso zapustili mirno.«

Skaletova verjame, da je del rešitve tudi to, da se o paliativi izobrazi tako zdravstveno osebje kot ostale ljudi. Tudi mladim generacijam, da bodo starejšim znali biti v oporo. Potrebno je, da so ljudje seznanjeni z možnostmi, ki jih imajo za dostojen konec življenja. 

Pri svojem delu z osebami pred smrtjo je vedno izčrpala vse možnosti za pomoč in se ne spominja primera, ko bi pomislila, da je umetna smrt najboljši primer za rešitev težave. Veliko bolj pomembno se ji zdi ustvarjanje takega okolja, ki človeka pred smrtjo pomiri, da se lahko ta umirjeno poslovi od tega sveta.

Če bo zakon sprejet, potem ne bo potrebe, da bi druga področja razvijali

Marjana Skale pravi, da v resnici takega zakona ne potrebujemo, saj do zdaj niso bile izčrpane ostale možnosti, torej dobro razvita paliativna oskrba in kvalitetna dolgotrajna oskrba. »Če bo ta zakon sprejet, potem bo to prevladalo, ne bo več potrebe po tem, da bi se razvijala druga področja. Ker bo potem to ena izmed možnosti, ki bo cenejša in dostopnejša.«

Ne predstavlja si, da bi bil to del njenega dela. Kot pravi, ji je življenje vrednota in ne more sprejeti, da bi bila pomoč pri prostovoljnem končanju življenja še ena od zdravstvenih storitev, ki bi jo morali izvajati. Še posebej v času, ko ljudje nimajo osebnega zdravnika in možnosti priti do specialista v doglednem času ter nimajo koga, ki bi jim stal ob strani in jim pomagal, da bi dostojno počakali na zaključek svojega življenja. Imeli bi pa možnost sami končati svoje življenje.

»Hudo mi je, ker se gleda na tak način na človekovo smrt in zaključek življenja – s pomočjo pri samousmrtitvi namesto z oskrbo.« To bi po njenih besedah prineslo veliko breme tako za zdravstveno osebje kot za svojce.