Igranje z referendumi o naši varnosti: tako se obnašajo majhni otroci, ne resni politiki

Bo farsa o višanju obrambnih izdatkov, ki jo na plečih varnosti in kredibilnosti lastne države zganja slovenska politika, dočakala svoj konec? Čeprav zgodba deluje tragikomično, ji humorno dimenzijo jemlje dejstvo, da gre za resničnost, v kateri je naša politika zopet padla pod mejo dobrea okusa. Zaenkrat sicer kaže, da bi lahko z dovolj modrosti stopila korak nazaj in se tokrat rešila iz močvirja lastnega populizma.

Od gimnastike do referendumske vojne

Vse od začetka napovedanega višanja obrambnih izdatkov (najprej EU, potem NATO) lahko opazujemo Golobovo besedno gimnastiko, ki jo poglobljeno analizirata kolega Mirko Mayer in Peter Merše v Tedenskem safariju; ponovim naj le, da je Golob ugotovil, da je pet enako tri, da dogovor, ki ga je sam propagiral ter ga podprl, ne pomeni nič, ter da bomo za vojsko absolutno namenili manj, kot smo se zavezali, saj je, če parafraziram, “vojaškost” določene investicije stvar poljubne interpretacije.

Da se z Golobovo gimnastiko strinjata, sta dokazali tudi koalicijski partnerici, ki sta dobesedno prespali sejo na to temo, a se sedaj, ko je vse mimo in so zaveze partnerjem dane, spuščata v referendumsko vojno. Kakorkoli, zgodilo se je nepredstavljivo: z nepremišljeno zastavljenim vprašanjem sta Levica za razpis posvetovalnega referenduma na svojo stran dobili SDS in NSi; nihče se namreč ne strinja, da do leta 2030 obrambni izdatki dosežejo 3 % BDP. Predlagateljici hočeta manjše, opozicija pa večje izdatke.

Golob je na to odgovoril, da se bo povečanje zgodilo, saj je v Natu potrebno “plačati članarino” ali pa oditi, in napovedal posvetovalni referendum o odhodu iz zavezništva.

Paktiranje levega pola

Takšna reorika je popolnoma neprimerna, saj gre za pranje umazanega perila, ki ga koalicija ni sposobna oprati za zaprtimi vrati. Res je, da stranke zasledujejo svoj notranjepolitični interes, vendar gre za populizem najnižje vrste, ki nas drago stane tako v smislu ugleda Slovenije, kakor tudi notranje trdnosti zavezništva. To gre pripisati močni prisotnosti ekstremno leve ideologije v slovenskem političnem prostoru.

Slednja uči, da je grdo, če ima Zahod orožje, in grdo je, če Slovenija “paktira” z njim. Medtem pa oni sami paktirajo z nekaterimi drugimi: nismo še slišali, da bi kdorkoli z leve k razorožitvi pozival Rusijo, islamske skrajneže, Chaveza, Iran ali Kitajsko. Drugi lahko zganjajo nasilje, Zahod se še braniti ne sme. Občutek lastne manjvrednosti sodobne zahodne levice predstavlja esenco njihove religije, katero na polju politike pretvarjajo v populizem, ki z realnostjo nima ničesar skupega.

nismo še slišali, da bi kdorkoli z leve k razorožitvi pozival Rusijo, islamske skrajneže, Chaveza, Iran ali Kitajsko.

Nasproti temu, a z enako nevarnimi prijemi najdemo Goloba. Kaj je njegova intimna opcija, ne vemo, jasno pa je, da je šel v obrambo svojega položaja “all in” na ravni petletnega otroka. Če bo kdo proti zvišanju, bomo pa šli! In spet se kar samo smeji Rusom, Kitajcem, Irancem in še komu, kakor ob vsaki razpoki, ki se pojavi v zavezništvu. Z zanemarjanjem obrambe Slovenija postaja trojanski konj, naša leva sfera pa peta kolona omenjenih sil.

Oba referenduma sta točno to: z neodgovornim populističnim političnim kupčkanjem sporočamo, da kot država predstavljamo plodna tla za uveljavljanje interesov nasprotnih sil in smo kot taki nekredibilen partner.

A za vse tiste, ki so se že veselili, kako bomo zapustili pakt militarističnega kapitalizma: ne bomo ga, ker je za takšno odločitev potrebna dvotretjinska večina v Državnem zboru. Golobova pobuda je bila le na videz drzen blef, ki ga v resnici ne more izgubiti. Vendar pa se v mednarodni politiki takšnih stvari pod nobenim pogojem ne postavlja na kocko.

Se bo vladi uspelo izvleči?

V ključnem trenutku je Golob stopil korak nazaj, in vse kaže, da referenduma o članstvu v zavezništvu ne bo, obstaja pa tudi možnost preklica že razpisanega referenduma. Predsednik vlade tako na poziv Logarjevih Demokratov umirja igro in napoveduje sestanek z ustavnimi pravniki, koalicijskimi partnerji in nazadnje z vsemi parlamentarnimi strankami, ki bi lahko dosegle konsenz o umiku.

To naj bi podprla NSi in verjetno Demokrati, medtem ko v SD in Levici vztrajajo pri svojem. Janez Janša naj bi namesto predlaganih referendumov izvedel “referendum o zaupnici vladi”; s to izjavo predsednik SDS nakazuje, da izvedbi referendumov ni naklonjen. Glede na zadnje poteze Roberta Goloba je izvedba referenduma o članstvu v Natu malo verjetna.

Kakorkoli, igra je pritegnila pozornost tudi v tujini, in čeprav so se države in sam NATO pametno zavile v molk, sta nekdanji zunanji minister Logar in evropski poslanec Prebilič opozorila, da tujina za to ve. Rekel bi, da ne le, da se nam čudi, temveč si o nas misli svoje.

Potrebno bo razčistiti osnove

Umiritev strasti pa še zdaleč ne pomeni, da je saga o obrambnih sredstvih zaključena. A če se je iz svojih napak politika naučila bolj malo, pričujoča burleska lahko predstavlja lekcijo slovenskim voliVcem. Je možno izvoliti politike, ki se zavedajo, da je varnost prioriteta, ter obenem premorejo vsaj osnovne politične manire?

Glede prvega: za Slovenijo je NATO edina možnost. Priložnost za nevtralnost smo zamudili, in ne predstavlja alternative. Bila bi občutno dražja ter za prebivalstvo bolj obremenjujoča. NATO je kolektiv, ki temelji na solidarnosti, zato čudi, da skrajno leva politika ne razume njegovega delovanja. Solidarnost je, da vsak prispeva delež po svojih zmožnostih, in k temu smo se prostovoljno zavezali. Toda pozor: prepogosto omenjenih “zavez” ne gre spoštovati le kot nek nebodigatreba, le da so v tujini zadovoljni. Z izpolnjevanjem skrbimo za lastno varnost.

In glede drugega: igranje nespodobnih političnih igric v mednarodnem prostoru je nedopustno. Še dobro, da smo majhni; če bi na tak način delovali Poljaki ali Nemci, bi se svet hitro zatresel. A smo dovolj nepomembni, da si naša politika to lahko privošči brez večjih posledic. Čeprav je mednarodna škoda narejena, se vpleteni igračkajo, ker vedo, da se lahko. NATO bo še vedno skrbel na nas, nam gledal skozi prste in nas varoval. Tako se obnašajo majhni otroci, ne resni politiki.